A sta novinarka Ranka Ivelja in sociolog dr. Roman Kuhar s preverjanjem pri avtorjih raziskav razkrinkala njeno zlorabljanje podatkov in napačno interpretacijo. Bolj kot izvijanje odgovornih v uredništvu Družine, da bi objavili popravek v skladu z zakonom o medijih (no, objavili so vendarle ga), je zanimiva argumentacija, v katero sta se vkopali avtorica in vrsta privrženk in privržencev tovrstne logike. Med njimi Tina Žagar iz Škofje Loke nedavno prav v teh pismih bralcev.

Gre za "argumentacijo" s pozicije moči. Moči večine, ki natančno ve, kaj je prav, normalno, naravno, moralno, dobro in zaželeno in kaj napačno, nenormalno, nenaravno, amoralno in slabo. Kako ne bi vedeli, saj je pravilno, normalno, naravno, moralno, dobro in zaželeno vselej prav tisto, kar počne ta večina. Ne samo, da večina ve, kaj je resnica, da si resnico lasti, čuti se tudi poklicano svojo koncepcijo pravilnega, normalnega, naravnega, moralnega, dobrega in zaželenega vsiliti vsem. Za vsako ceno. Četudi je treba zato zatreti vse, ki se s pravovernostjo njihovega kulturnega vzorca ne identificirajo. Formula njihove argumentacije temelji na dogmi: večinsko = normalno = naravno = resnica. Vse, kar ne sodi v to formulo, je nujno zatreti, saj ogroža eksistenco.

Pa podvomimo malce o teh dogmah in se vprašajmo po veljavnosti tez, ki slikajo svet v taki sveti preproščini. Ali kdo zase zares lahko z gotovostjo trdi, da ve, kaj je resnica? Ali gre bolj za fundamentalizem, ki je prepričan, da je prav njegova resnica edina Resnica?

Ali formula večinsko = normalno = naravno = moralno = dobro = edino legitimno res drži? Res odseva realno kompleksnost naše civilizacije? Ali gre za samoohranitveno nasilje, ki ga sproža občutek ogroženosti, strah pred različnostjo? Ta vselej izvira iz neznanja.

Ali je družba, v kateri živimo, naravna institucija? So družbeni instituti, kot so poroka, monogamija, družine, država..., naravni? Ali gre za družbene, dogovorne oblike? Koliko narave je v družbi? Je narava s svojim bojem za obstanek in preživetjem samo najmočnejših sploh lahko ultimativen imperativ za urejanje naše civilizacije? Nista ravno medicina in sociala dokaz naše ultimativne protinaravnosti?

Je družina res samo moški+ženska+otrok? So dogovorne poroke, ki so stoletja utemeljevale naravno družino, danes še naravne? Kaj pa enostarševske, reorganizirane, razširjene, LAT, posvojitvene, rejniške, istospolne družine, družine brez otrok? Je družina res ena ali vsaj zadnjih 50 let govorimo o pluralizaciji družinskih oblik? Kdo si lahko lasti pravico reči, kaj družina ni? Cerkvena družina? Časopis Družina?

Morajo biti otroci v istospolnih družinah prikrajšani temeljnih otrokovih pravic, samo zato, ker so homofobi prepričani, da so istospolno usmerjeni starši protinaravni? Ali ljudi tipa Kastelec, Žagar, Novak, Primc sploh brigajo danes živeči otroci v istospolnih družinah in njihove temeljne pravice?

In tudi če kupimo njihovo zgodbo o tem, da smo istospolno usmerjeni bolj nagnjeni k duševnim motnjam..., kdo zaboga je vir tovrstnega nasilja? Raziskave kažejo, da so največkrat posledica sovražnega okolja, družbene stigmatizacije, homofobije. In zdaj nam bodo prav homofobi, ki so vir naših stisk, pridigali, da smo nagnjeni k duševnim motnjam? Nam bodo homofobi pridigali, da bodo naši otroci žrtve stigmatizacije, ki jo povzročajo prav oni?

Ob koncu 70. let so ljudje tipa Kastelec, Žagar, Novak, Primc z enakimi argumenti kot istospolne družine danes preganjali oploditev z biomedicinsko pomočjo. Leta 2009 velja za povsem običajno obliko medicinske pomoči tistim, ki sami ne morejo do biološkega otroka.

Mitja Blažič