O njih bi lahko pisal feljtone ali fotoromane in jih prikazoval v najbolj bizarnih kontekstih. To bi lahko počel teden za tednom, ne da bi me kdo nadlegoval. V najslabšem primeru bi varuh človekovih pravic kje omenil, da to ni prav posebno vljudno, kakšna obskurna skupina navdušencev pa bi me v obupu obtožila sovražnega govora. Iz varuha človekovih pravic mi sploh ne bi bilo treba briti norcev. Dovolj bi bilo citirati, kaj o njem govorijo v parlamentu, ter povzemati ugledne politike in javne delavce. To bi lahko počel teden za tednom, dokler se ne bi naveličal.

Potem bi lahko dobil ambicije in začel pisati o kitajski nevarnosti. Kitajska je velika reč, zato bi začel s pomanjševalnicami in bi se razpisal o njihovih groznih navadah, ki bodo uničile naš prelep kos sveta. Kitajščina je nerazumljiv jezik, zato bi si njihov specifičen pogled na svet lahko izmislil in ga obračal okoli kot ponošen plašček, dokler se ne bi do konca iztrošil in bi končal na smeteh.

Lahko bi si izbral izbrisane. To je hvaležna tema. Nanje bi se lahko spravil s katero koli interpretacijo sodobne zgodovine, nacionalnimi predsodki in iskrenim sovraštvom. Vse skupaj bi zapakiral v preprost jezik domoljubja, se počutil dobro kot spodoben človek, ki je storil svojo dolžnost.

Z Albanci je še lažje, ker so vsi enaki. Vzel bi najbolj kriminaliziran segment njihove družbe, ga predstavil kot reprezentativen element celote in ves narod pokopal pod njim.

Pravo veselje bi lahko dobil pri Arabcih. Pri njih je tako kot z Judi v tridesetih letih. Vse, kar si izmisliš, je res. Največje izmišljotine je pri njih mogoče prikazati kot čisto resnico, tisto malo, kar vemo o njih, pa je z lahkoto mogoče predstaviti kot laž. Vsi vemo, kakšni so, to vedenje je treba z nekaj retorične spretnosti predstaviti kot čisto laž. Pri tem lahko uporabimo civilizacijo, krščansko naravo Evrope, zgodovinske izkušnje s Turki in televizijsko propagando. Lahko bi jim pripisal najbolj divjaške namene, jih povezal z njihovo nasilno naravo, zapakiral v okrutno religijo in jih predstavil kot neuke primitivce. Nič od tega ne bi povzročilo institucionalnega vznemirjenja.

Tudi Judov bi se lahko polotil s stereotipi. Nekoliko bolj bi moral biti previden, ker izraelsko veleposlaništvo na Dunaju skrbno prebira vse članke, ki se nanašajo na judovski narod, in bi protestiralo pri urednikih. Vendar tudi za stvari, zaradi katerih bi te v Nemčiji zaprli zaradi oživljanja antisemitizma, bi se v Sloveniji hitro izmotal z malo prijateljskih nasvetov, naj znižam ton.

Da bi spihal te drobne frustracije, bi se lahko lotil žensk. V obsežnih intervjujih bi lahko trosil največje norosti, razlagal posebnosti njihove narave, tekmoval z ajatolo Hamenejem v tem, kdo si bo izmislil najbolj žaljivo interpretacijo polovice človeštva, pa ne bi doživel niti polemike. Deležen bi bil izrazov razumevanja iz Vatikana, kjer z velikim veseljem počnejo enako. V dobro političnega islama in političnega katolicizma je treba reči, da oboji govorijo in pišejo neslanosti iz spoštovanja do žensk, njihove posebne narave in družbene vloge. Z ženskami je tako kot z Arabci. Vse, kar si izmisliš, je dejstvo, ki ga morajo same ovreči.

To velja tudi za ljudi s posebnimi potrebami, ki se po svetu vozijo na vozičkih. Z vso resnostjo jim lahko svetuješ, naj ne uporabljajo svojih pravic, ker je to moteče.

V resnici se lahko v Sloveniji na vsako manjšino v družbi ali na skupino ljudi, ki velja za šibkejšo, spraviš z vsemi kanoni opravljanja, izmišljotin, polresnic, predsodkov in sovražnega govora, ne da bi se svet zaradi tega stresel. To je polje normalnosti. Ko gre za manjšine in šibke, je Slovenija raj svobode izražanja.

Zanimivo postane, ko se lotiš javne sfere. Politiki so delikatna bitja. Raziskuješ njihove navade in politična prepričanja, navajaš dejstva in postavljaš neprijetna vprašanja. Na glavo dobiš posebno zasedanje parlamenta, kjer vlada od jutra do večera protestira, vije roke in toži nad velikimi krivicami. In to po tem, ko si je vlada iz javne televizije s posebnim zakonom sestavila državni ekran, ki ga uporablja kot službo za stike z javnostjo in v njem izvaja usmerjene propagandne napade na spodobne ljudi. Vendar se politika v drugih občilih običajno zadovolji z manipuliranjem z lastniškimi deleži in vztrajanjem pri korigiranju novinarskih člankov s politično propagando. Zakonodajo so sestavili tako umno, da lastniki časopisov lahko ropajo ekonomsko substanco medijev in od njih puščajo samo lupine, vendar tudi z drugimi podjetji ne ravnajo nič bolje. Res je, da tu pa tam kakšnega tujega novinarja pošljejo na sodišče in mu zagrozijo s pol leta zapora, vendar to počnejo v dobri veri, da mora država svetu kazati svoj najbolj neumen obraz. To je stvar časti. Vso zgodbo razumemo kot logičen razvoj slovenske države.

Presenetljivo je, kako bliskovit je lahko razvoj.

V državi imamo vsi pravilen občutek, da smo nezaščiteni.

No, motimo se.

Sodnica okrajnega sodišča v Ljubljani, Katarina Novšak Kaplan, je na pobudo odvetnice Nine Zidar Klemenčič in njene stranke, Pierpaola Ceranija, Kolpingasse 18, Celovec, Avstrija, presodila, da mora gospoda Ceranija zaščititi pred našim pisanjem. Časopisu Dnevnik z začasno odredbo prepoveduje nadaljnje objave navedb v trdilni obliki in namigovanj o Pierpaolu Ceraniju. Če bomo prepoved kršili, bomo morali plačati za vsako kršitev 50.000 evrov, pri čemer se bo kazen z novimi objavami višala in kopičila, vse dokler ne doseže zneska pol milijona evrov.

Vse, kar smo objavili, je bilo večkrat preverjeno in tudi objavljeno v italijanskih časopisih, vključno z besedilom pravnomočne sodbe.

To je nenavadno. O manjšinah, ki potrebujejo zaščito, lahko objaviš vse, kar se ti zljubi. Edina omejitev je tvoja domišljija. O mednarodnem poslovnežu, ki resno posega v slovensko ekonomijo, pa ne smeš objaviti stvari, ki jih po vseh merilih novinarstva od Helsinkov do Los Angelesa in tudi na Novi Gvineji lahko objaviš kot dejstva. Lahko pa jih v miru prebiraš v 46.000 zadetkih na Googlu.

V tej zgodbi je nekaj zelo narobe.