Nekdanji policist, ki ne skriva, da je z eno vrečko prišel iz Ljubljane v Divačo za miličnika in je pravo doštudiral ob delu, je danes precej iskan odvetnik, ki izredno rad nastopa v javnosti. Zato večkrat kar sam novinarjem ponuja svoje zgodbe, ki mu dvigujejo ugled in medijsko prepoznavnost, in tako v javnosti ustvarja vtis, da je praktično nepremagljiv. Te dni je javnost razburkal z napovedjo skupinske tožbe zapornikov proti državi zaradi slabih razmer v zaporu in predlogom spremembe zakona o poslancih.

O izgubljenih tožbah molči

"Jaz potrebujem medije, oni pa mene," nečimrno pojasnjuje Matoz. Trdi, da lahko dobi vsak primer, če mu stranke po pravici povedo za vse okoliščine spora. Pri doseganju tega cilja večkrat hodi po robu in se ne izogiba niti spornih metod, kar pogosto ugotavlja protikorupcijska komisija. Zaradi tega se ga je že prijel sloves mafijskega odvetnika, ki mu ni mar, kakšne posledice bo imelo njegovo početje. "To ni res. Sem človek, ki se me dotaknejo tudi žalostne zgodbe navadnih ljudi. Še posebno sem občutljiv, ko gre za otroke, zato veliko stvari opravim brezplačno," pravi Matoz in zanika, da si s temi zgodbami želi popraviti ugled. V zadnjem času ga tudi ni več toliko opaziti ob Borisu Popoviču, brez katerega danes Matoz ne bi bil tako uspešen, kot je. Popovič mu je namreč priskrbel marsikatero stranko in posel, Matoz pa je njihovo zaupanje s požrtvovalnim delom zagotovo upravičil.

O izgubljenih tožbah Matoz razumljivo molči in takrat na novinarska vprašanja na kratko odgovarja, da je bila odločitev sodišča pravno zmotna, in napoveduje pritožbe. "Matoz nikoli ne bo poznal toliko prava, kolikor ga jaz lahko pozabim," je mogoče slišati med nekaterimi eminentnimi odvetniki, ki Matoza nikoli ne bodo sprejeli kot sebi enakega, pa čeprav je sam zelo ponosen na to, da je bil že dvakrat uvrščen med deset najbolj vplivnih pravnikov v državi.

A kaj, ko dvom o tem nazivu sproža elektronsko sporočilo, ki so ga leta 2007 dobili vsi zaposleni na koprski občini. V njem je navodilo direktorice občinske uprave, naj glasujejo prav zanj, kar so zaposleni pač storili, saj so se bali posledic. "Gre predvsem za zavist, ker sem v nekaj letih dosegel več, kot bodo nekateri odvetniki v vsem svojem življenju," pravi Matoz, medtem ko je na njegovem obrazu mogoče zaznati, da mu ni povsem vseeno, ker ga slovenska elita ne upošteva. To je bilo mogoče opaziti tudi na lanski otvoritvi njegove odvetniške pisarne v središču Kopra, kamor so prišli bolj ali manj neznani lokalni odvetniki, nekaj lokalnih veljakov z Borisom Popovičem na čelu in nekaj podjetnikov in gradbenikov, ki poslujejo na Obali. Vidnejših politikov, gospodarstvenikov ali estradnikov ni bilo.

Matozu je sicer treba priznati iznajdljivost, prodornost, brihtnost, neutrudljivost. Na vsako vprašanje v trenutku najde odgovor, za vsak problem takoj najde možno rešitev, in ko enkrat začne pripovedovati, ga je težko ustaviti. Izredno rad nastopa, njegov besednjak je preprost, njegove napovedi visokoleteče, nastop suveren. V sodni dvorani je praviloma miren in vprašanja postavlja premišljeno in s tihim glasom. Do svojih "nasprotnikov" je spoštljiv, le redkokdaj kaj zajedljivo ali cinično pripomni. Tisti, ki ga bolje poznajo, pa vedo, da je Matoz kljub drobni postavi tudi vzkipljiv in dominanten in da je človek, ki nima miru in ga ves čas nekaj preganja. "Nikoli nisem prenašal avtoritete, že od malega sem imel težave s tem," pravi Matoz, ki priznava, da je deloholik, čeprav si zadnje čase prizadeva, da bi si vzel več časa zase in za svoje bližnje.

Na začetku odvetniške kariere se je ukvarjal predvsem z odškodninami, ker ga kazenske zadeve niso zanimale, potem pa je leta 2003 prevzel obrambo koprskega župana in od takrat naprej je Matoza mogoče zaslediti pri vseh odmevnejših primerih. Ne želi razkriti, na kateri svoj primer je najbolj ponosen, in odgovarja, da je ponosen prav na vsakega, ki ga dobi. Trenutno ima v obdelavi približno 4000 zadev, pri izbiri primerov pa nima skoraj nobenih zadržkov. Tolaži se z razmišljanjem, da dela tisto, kar stranke od njega pričakujejo in zahtevajo.

Da Matoz krši odvetniški kodeks, so presodili tudi na koprskem območnem odboru Odvetniške zbornice Slovenije, kjer so njegovi stanovski kolegi skoraj soglasno sprejeli sklep, da je njegovo ravnanje in pojavljanje v medijih sporno. "Gre za primere, ko je odvetnik v odločbah o izrednih odpovedih navajal napačen pravni pouk, v javnosti omalovažujoče govoril o drugih kolegih odvetnikih ter po nepotrebnem razkrival podrobnosti iz svojega zasebnega življenja, čeprav odvetniški kodeks nalaga, da se moramo odvetniki tega vzdržati," je Matozove "grehe" opisal predsednik koprskega območnega odbora Franc Mesar. Matoz ne skriva, da je občasno res kršil kodeks, in v svojem stilu dodaja, da je odvetniški kodeks itak sporen, ker naj bi posegal vsaj v dve ustavni pravici - pravico javnosti do informiranja in pravico do zasebnosti.

Rad se pohvali z dragocenimi stvarmi

Pravi, da ni politično opredeljen in da ga politika ne zanima, čeprav je bilo v času Janševe vlade slišati, da bi ga zanimal kakšen ministrski položaj. Kot eden redkih odvetnikov je tudi podprl Šturmov predlog za spremembo zakona o odvetniški tarifi, ki so ji vsi drugi odvetniki nasprotovali. Tako naj bi si kupoval naklonjenost in svoji takratni zaročenki utiral pot do notarskega mesta v Kopru, kar pa Matoz zanika.

"Sem bolj liberalec kot konservativec, kar jasno kaže že moj način življenja," pravi 46-letni Matoz, ki se je ločil po 22 letih zakona, v katerem sta se mu rodili dve hčerki. "Sicer sem res aktiven v lokalni politiki v Divači, v resno politiko pa nikoli ne bi šel, tudi zato, ker potem ne bi mogel početi vsega, kar mi pade na pamet," pravi in ne skriva, da mu godita razkošno življenje, ki ga v preteklosti ni bil vajen, ter prijetna ženska družba. Po fatalni zaljubljenosti v nekdanjo preiskovalno sodnico Polko Boškovič je zdaj zaljubljen v novinarko Damjano Žišt, s katero živita v najetem luksuznem apartmaju v izolski marini. Matoz med drugim zelo rad nakupuje in se pohvali z dragocenimi stvarmi.

"Sem razmeroma bogat. Lahko si privoščim veliko stvari, nimam pa nekih bajnih milijonov," dodaja nekoliko skromno odvetnik, ki sicer izhaja iz delavske družine, v kateri so se soočali tudi s pomanjkanjem. Pri njegovih 12 letih sta se starša ločila, sestri sta odšli z mamo, sam je ostal pri očetu. V šoli je bil povprečen učenec, mati je želela, da bi postal mizar, oče pa, da bi postal avtomehanik. Stric iz Kanade ga je spodbujal, da bi šel za duhovnika, odločilno besedo pa je imela njegova razredničarka, ki mu je v sedmem razredu svetovala, naj gre tudi zaradi neurejenih družinskih razmer za miličnika. Tako je po zaključeni kadetski šoli odšel v službo v Divačo, čez nekaj let napredoval do pomočnika komandirja na Kozini, potem pa je postal komandir prometne policije v Kopru.

Vmes se je poročil in ob skromnem življenju doštudiral, nato pa uniformo zamenjal za odvetniško togo. Ko je postal odvetnik, ženi ni več pustil, da bi delala v trgovini, kjer jo je spoznal, ko je kot mlad miličnik hodil tja po sendvič. Želel si je lepše in razkošno življenje in od nekdaj je sanjal, da bo imel močno odvetniško pisarno. Zdaj skuša živeti svoje sanje.