Izgubljeno zaupanje je težko povrniti, kajti to ne zraste ponovno kot preveč pristrižen noht.

Johannes Brahms

***

Demokracija, tvorna demokracija po meri človeka, je komplicirana mešanica. Po eni strani je potrebna zadostna stopnja skepse. Nezaupanja, sumničavosti, da se vrši kvaliteten nadzor nad institucijami sistema. A hkrati je potrebna zadostna stopnja zaupanja. Tako zaupanja v sistem kot tudi zaupanja/vere v (so)ljudi. Premalo zaupanja sistem pasivizira. In največja razlika med etabliranimi in novimi, defektnimi demokracijami ni sama stopnja ekonomske razvitosti, navsezadnje je kar nekaj primerov bogatih, nedemokratičnih družb, ampak stopnja zaupanja. Medtem ko v etabliranih demokracijah ljudje ob sorazmerni stopnji skepse vendarle zaupajo v temeljne postavke sistema, od ustavnih stebrov pravnega reda do temeljnih institucij, kot so sodstvo, šolstvo, zdravstvo, represivne institucije (vojska in policija), je v postkomunističnih novih demokracija obratno. Stopnja zaupanja je izredno nizka.

In morda je to največji deficit, največji zaostanek nepolnih demokracij. Slovenija je kot dežela, ki je v zadnjih dveh desetletjih naredila prehod v demokratični red, v večkratno specifičnem položaju. Izhodišča so bila boljša od drugih postkomunističnih dežel zaradi specifičnega položaja pred prehodom; specifičnega tako v odnosu do drugih dežel bivše Jugoslavije kot tudi v odnosu do pokomunističnih držav nasploh. Visoka stopnja gospodarske razvitosti, ugodna struktura industrijske proizvodnje, ki je omogočala hitrejše in manj boleče prilaganje, enostavna, nekonfliktna etnična sestava, več desetletij popolnoma odprte meje do zahodnih držav, kar je s pridom izkoriščala. In ta primerjalna prednost je ostala vse do današnjih dni. Tudi deset in več let po demokratični tranziciji in posledičnem odprtju meja v pokomunistični Evropi je bil delež prebivalstva, ki potuje v tujino, še vedno daleč največji v Sloveniji.

Obsežna raziskava Eurobarometer za države kandidatke EU (leta 2001) je to potrdila. Slovenija je bila s 77 odstotki prebivalcev, ki so bili v zadnjih dveh letih v tujini, na prvem mestu (povprečje za 13 takratnih kandidatk je bilo 23-odstotno). Po istih podatkih je kar 74 odstotkov Slovencev v tem času obiskalo katero od držav EU (povprečje 13 kandidatk je 16 odstotkov). Tudi obvladovanje tujih jezikov je (bilo) primerjalno ugodno. Tako je največ (91 odstotkov) Slovencev iz navedene skupine kandidatk pred "velikim pokom" govorilo kateri tuji jezik (povprečje skupine je 48 odstotkov). 71 odstotkov je govorilo katerega od velikih evropskih jezikov, 46 odstotkov angleško (povprečje kandidatk je bilo pred vstopom 16 odstotkov) ter 38 odstotkov nemško (povprečje kandidatk 10 odstotkov). S takšno komparativno prednostjo je Slovenija na velike duri vstopila v združeno Evropo.

Jasno in razumljivo je, da te izhodiščne prednosti počasi kopnijo. A problem je drugje. Namreč, ob številnih drugih prednostih Slovenija ni izkazovala prednosti na najbolj občutljivem področju. Na področju zaupanja. Tako v soljudi kot v sistem. Vera v sočloveka ni del naravnih talentov Slovenke in Slovenca. Slovenija v različnih mednarodnih študijah nastopa kot primer države z nizko stopnjo zaupanja oziroma vere v sočloveka. Kar ni brez posledic. Mnogi raziskovalci (npr. Piotr Sztompka) vidijo v premajhni stopnji zaupanja v institucije in akterje ključni problem postkomunističnega konsolidiranja demokracije. Kot v primeru zaupanja v ključne institucije države tudi v primeru zaupanja/vere v ljudi kažejo postkomunistične države močan zaostanek za etabliranimi demokracijami. In Slovenija še zlasti.

David Eastom meni, da stopnjo podpore politični skupnosti določa "čut skupnosti". Ta sicer ni pogoj za oblikovanje politične skupnosti, a od tega, ali je prisoten in v kolikšni meri je prisoten, je odvisna stabilnost političnega sistema. Poleg čuta skupnosti obstajajo še druga sredstva za vzdrževanje politične skupnosti, vsekakor pa dolgoročna odsotnost slabi njeno stabilnost. Namreč, šele čut skupnosti omogoča oblikovanje zaupanja - zaupanja v institucije socialnega sistema, družbe in zaupanja v so/človeka. Posebno pomembna momenta oblikovanja družbene kohezivnosti sta obseg zaupanja in obseg tolerance do drugih. Že klasični Georg Simmel (1908) je predpostavljal, da je "... zaupanje najpomembnejša kohezivna sila v družbi". Še več. Simmel predpostavlja, da zaupanje ne potrebuje osebnega poznavanja, in zato zaupanje omogoča socialno interakcijo in kooperacijo s tujim človekom. Zaupanje je ne nazadnje pomembna sestavina t. i. "socialnega kapitala". Pač v Putnamovem smislu kot značilnosti socialnega življenja - socialne mreže, socialne norme, zaupanje - ki omogočijo participantu, da deluje bolj učinkovito, ko si prizadeva za doseganje ciljev. Zaupanje je zato eden od nujnih, čeprav ne zadostnih pogojev demokratičnega ustroja. Vsekakor pa je za normalno delovanje odprte družbe nujno tako zaupanje v institucije kot tudi zaupanje v akterje.

Tako nekako. A kaj pripelje do bazičnega nezaupanja? Socialni psihologi pripisujemo ključno težo prevzemanju socialnih vlog. Ko ljudje ne igrajo svojih eksplicitnih vlog, ko latentno igrajo/prevzemajo vloge, ki jim formalno niso podeljene, ali ko so jim z medijsko konstrukcijo pripisane vloge, ki jim ne pripadajo. Takrat začno ljudje bazično dvomiti. In v Sloveniji smo se približali točki, ko (vsi) ljudje dvomijo o vsem. Tak sistem je neučinkovit, avtoregresiven. Po dolga posttranzicijska leta trajajoči prezentaciji zgodbe o uspehu, smo zdaj prišli v fazo, ko ljudje dvomijo vse počez. Povprečen Slovenec in Slovenka sta prepričana, da je vse zlagano, skorumpirano, pokvarjeno. V očeh javnosti so vsi gospodarstveniki tajkuni, vsi bankirji kršitelji zaupnosti, vsi sodniki prodane duše, vsi zdravniki malomarni ali veliki zaslužkarji, vsi učitelji nemotivirani, vsi duhovniki (razen perverznih izjem) pedofili, vsi politiki prispodoba zla… etc. Skratka, ves sistem je skorumpiran in pokvarjen.

Zgodilo se je najslabše, kar se je lahko. V tem trenutku praktično ni moralične ali formalnopravne instance, ki bi ji ljudje zaupali; verjeli, da počenja natančno to, za kar je po formalno definirani vlogi poklicana. Zato v Sloveniji, tako kot povsod drugod po vzhodni in srednji postkomunistični Evropi, ne zaupajo institucijam in njenim reprezentantom. Še več, bolj zaupajo medijem kot institucijam, bolj televiziji kot sodiščem, bolj časopisom kot organom pregona… Kar je značilen in specifičen paradoks novih demokracij. In žal tudi Slovenije.

Hočem povedati, da je Slovenija v dvajsetih letih zapravila vso prednost, ki jo imela pred drugimi mladimi demokracijami. Slovenija ni več dežela perspektiv in optimizma, ampak dežela nezaupanja, čemernosti, vsesplošnega razočaranja. In skoraj ga ni politika ali politike, ki bi bila pripravljena državo varovati pred (lastnimi) sebičnimi cilji. Žal. Oziroma, kot bi rekel pokojni Peter Božič, še slovenski nogomet ni več to, kar je včasih bil.