V 10-minutnem filmu z naslovom Ljubljana pozdravlja osvoboditelje, ki je bil premierno prikazan 15. julija 1945 kot predfilm k Ivanu Groznemu S. M. Eisensteina, je proti koncu v spodnjem rakurzu pokazan balkon ljubljanske univerze, na katerem se navdušeni množici predstavlja slovenska vlada. Ko pa se kamera znajde na univerzitetnem balkonu, da bi člane slovenske vlade pokazala še v višini človeških oči, odkrije nekega figuranta, ki nekako štrli iz podobe: to je sovjetski oficir, ki osamljeno in ravnodušno stoji v ozadju in daje vtis, kot da je prišel tja le zato, da bi pokadil cigareto. In počakal, da komaj formirana slovenska vlada neha "zganjati teater" in se posveti resnim zadevam, kot je komunistična ureditev države po zgledu Stalinove Sovjetske zveze.

Kar se je začelo tudi res dogajati: z agrarno reformo, ki je zasegla posest tujcev, Cerkve, bank in podjetij, sodelavcev okupatorja in domačih veleposestnikov; potem z zakonom o nacionalizaciji, ki je razlastil velika podjetja in trgovine; z novo jugoslovansko ustavo (1946), ki je bila napisana po zgledu sovjetske iz leta 1936 in je vrhovno oblast podelila komunistični partiji; in nenazadnje s tako imenovanim petletnim planom (1947-52), ki naj bi po zgledu sovjetskega planskega gospodarstva zagotovil jugoslovanski skok v industrijsko prihodnost (slavno "petletko" je začel uvajati jugoslovanski minister za industrijo Boris Kidrič, potem ko je nekaj mesecev prebil v Sovjetski zvezi). Kako je torej po vsem tem sploh lahko prišlo do jugoslovanskega spora s Stalinom?

To je seveda le retorično vprašanje, saj so to "shizmo" zgodovinarji že izčrpno obdelali. Prevladuje interpretacija, da jugoslovanska razhajanja s sovjetskim vodstvom niso izvirala iz ideoloških razlik, temveč iz upiranja Stalinovemu poskusu, da bi si Jugoslavijo podredil na enak način kot vse druge vzhodne države s komunistično oblastjo. Jugoslavija se je sicer močno opirala na Sovjetsko zvezo in vzhodnoevropske socialistične države, obenem pa je njeno državno in partijsko vodstvo zastopalo stališče enakopravnega partnerstva v jugoslovansko-sovjetskih odnosih - to stališče je utemeljevalo z narodnoosvobodilnim bojem med vojno in avtohtono komunistično revolucijo - ter vodilo samostojno notranjo in zunanjo politiko. Stalin je v letih 1945-47 poskušal podrediti Jugoslavijo svoji zasnovi odnosov v mednarodnem delavskem gibanju, ki mora podpirati in braniti Sovjetsko zvezo, prvo deželo socializma, prav tako pa je hotel tudi vplivati na notranji razvoj FLRJ in njeno zunanjo politiko, med drugim z ustanavljanjem mešanih jugoslovansko-sovjetskih gospodarskih družb in bank. Toda jugoslovanska vlada je zavračala vse ponudbe, pri katerih je Sovjetska zveza hotela imeti več kot polovico kapitala. Jugoslovanska stran je postala tudi zelo kritična do ravnanja sovjetskih gospodarskih in vojaških strokovnjakov, ki so se vedli zelo gospodovalno in pokroviteljsko, predvsem pa so bili Stalinovi politični in ideološki eksponenti in ovaduhi. Odnosi med FLRJ in SZ so se slabšali proti koncu leta 1947 in na začetku 1948, najprej s sovjetskim zavlačevanjem pri trgovinskih dogovorih, z odpoklicem sovjetskih gospodarskih in vojaških strokovnjakov iz Jugoslavije in nazadnje s Stalinovo zahtevo po ustanovitvi bolgarsko-jugoslovanske federacije. Politbiro CK KPJ je to ocenil kot pritisk na neodvisnost Jugoslavije, nakar je Tito marca 1948 prejel pismo Stalina in Molotova, v katerem je bilo med drugim rečeno, da v KPJ ni več politike razrednega boja in da se v Jugoslaviji ustvarja protisovjetsko razpoloženje.

Kopijo tega pisma so prejele tudi druge članice Informacijskega biroja komunističnih in delavskih partij, na kratko Informbiroja (IB). To organizacijo so ustanovili leta 1947 na predlog VKP(b), torej Vsezvezne komunistične partije (boljševikov), njene članice pa so bile komunistične partije Bolgarije, Češkoslovaške, Madžarske, Poljske in Romunije ter Francije in Italije. Informbiro, ki je imel do sredine leta 1948 sedež v Beogradu, nato pa v Bukarešti, je nastal v času poglabljanja nasprotij med SZ in zahodnimi državami oziroma le leto zatem, ko je nekdanji britanski premier Winston Churchill med govorom v ameriškem mestu Fulton zaklical, da so Sovjeti od Baltika do Jadrana spustili "železno zaveso" (s tem izrazom povezujejo začetek hladne vojne). Tako so že na ustanovnem kongresu Informbiroja sprejeli oceno o nastajajočih blokih, imperialističnem in protiimperialističnem, in videli vlogo IB v tem, da prepreči "imperialistično ekspanzijo in agresijo Zahoda". Obenem, če ne predvsem, pa je vodstvo sovjetske partije in države videlo v IB - podobno kot prej v Kominterni - sredstvo za uveljavljanje lastne politike. Sovjetska VKP(b) je predlagala jugoslovanski partiji, da bi spor obravnavali na sestanku Informbiroja, toda Tito se tega sestanka ni hotel udeležiti. Informbiro se je sestal junija 1948 v Bukarešti ter sprejel in objavil resolucijo "O razmerah v Komunistični partiji Jugoslavije". Ta resolucija je KPJ obtožila, da se hoče odcepiti od enotne socialistične fronte proti imperializmu, da se odmika od marksistično-leninistične teorije razrednega boja in prehaja na pozicije nacionalizma. To resolucijo, ki se je sklenila s pozivom jugoslovanskim komunistom, naj odstavijo Centralni komite in postavijo novega, so podprle skoraj vse komunistične oziroma delavske partije in pretrgale vse stike s KPJ.

Ker pa informbirojevska resolucija ni dosegla svojega namena (zamenjave jugoslovanskega partijskega vodstva), je Stalin poskušal zlomiti Jugoslavijo z gospodarsko blokado, politično osamitvijo ter organiziranjem vohunskih in terorističnih akcij; maja 1950 so na jugoslovanskih severovzhodnih mejah vzhodnoevropske države zbirale vojaške sile in grozile z oboroženim napadom, do katerega bi tudi prišlo, če bi Jugoslavija mejila na SZ, kot je pozneje priznal Hruščov. Jugoslavijo je najhuje prizadela gospodarska blokada, ki jo je prisilila, da se je začela povezovati z Zahodom, od katerega je dobila tudi gmotno pomoč. Toda to jugoslovansko "odpiranje" na Zahod je bilo veliko bolj previdno, kot pa se je partijskemu vodstvu zdelo nujno, da najde alternativo sovjetskemu sistemu državnega socializma: Edvard Kardelj in Boris Kidrič sta jo našla v samoupravljanju, ki je bilo uzakonjeno leta 1950.

Prelom med Beogradom in Moskvo je v Jugoslaviji povzročil pravi šok, saj je Sovjetska zveza pod vplivom dolgoletne propagande uživala velik ugled ne le med komunisti, temveč tudi med številnimi nekomunisti. Informbirojevska resolucija pa je vsebovala tudi neko "tezo", ki bi ji lahko pritrdili tudi nekateri jugoslovanski komunisti - trdila je namreč, da vodstvo KPJ zatira vsako kritiko njegovih ukrepov. Toda problem s "tezo" je v tem, da se je prav neizprosno uresničila šele po objavi resolucije oziroma potem, ko Tito in njegovi sodelavci niso dopustili nikakršne razprave o svojih stališčih in so se odločili za neprizanesljiv obračun z vsemi, ki jih niso brezpogojno podprli. Med članstvom KPJ je namreč prihajalo do ostrih političnih diferenciacij, mnogi komunisti, ki so dotlej rasli z idealizirano predstavo o SZ, pa so doživljali psihične krize. Od jeseni 1948 so iz KPJ izključili 60.000 ljudi, več kot 16.000 pa so jih zaprli in poslali v posebna taborišča, zlasti na Goli otok, kamor so že Avstrijci med prvo svetovno vojno zapirali ruske ujetnike.

Po podatkih zgodovinarja Petra Vodopivca je bilo v Sloveniji simpatiziranja z Informbirojem osumljenih okoli 2200 ljudi, okoli 800 pa naj bi jih bilo policijsko in sodno preganjanih, kar je bilo bistveno manj kot v drugih delih Jugoslavije. "Med zaprtimi in v taborišča poslanimi Slovenci je bilo le malo resničnih privržencev Moskve. Prevladovali so pripadniki starejše, predtitovske komunistične generacije in ljudje, ki so se ob različnih priložnostih kritično izražali o povojni slovenski in jugoslovanski stvarnosti," piše Peter Vodopivec v Slovenski zgodovini 1780-2004.

Zgodovinar Aleš Gabrič v svoji raziskavi "Informbirojevstvo na Slovenskem" ugotavlja, da leta 1948 še ni bilo veliko aretacij zaradi IB. Še pred izbruhom spora je bil aretiran Dragotin Gustinčič, ki so mu šele v zaporu dali etiketo informbirojevca. Gustinčič je bil veteran v vrstah KPJ, sodeloval je v španski državljanski vojni, potem pa je bil dolgo v Moskvi; leta 1948 so ga aretirali kot enega glavnih kritikov jugoslovanskega političnega vrha, po obsodbi pa je kazen prestajal na Golem otoku.

Na seji politbiroja CK KPS januarja 1949 je o Informbiroju poročal Stane Kavčič, ki je namignil, da "bo treba preveriti profesorsko celico na univerzi". Že naslednji mesec so bili aretirani docent pravne fakultete dr. Božo Kobe, profesor na filozofski fakulteti Cene Logar (štiri leta na Golem otoku), znanstveni sodelavec ministrstva Janez Logar, docent tehnične fakultete dr. Tibor Škerlak, Tine Logar, pisatelj Cveto Zagorski idr. Aprila 1949 je slovenski notranji minister Boris Kraigher na plenumu CK ZKS poročal, da je nad 70 odstotkov vseh dotlej registriranih informbirojevcev iz vrst inteligence, državnih uslužbencev, svobodnih poklicev in razlaščenih slojev. Ker pa je Kraigher omenil, da so se v tej družbi našli tudi "neki nesposobni umetniki kova Mrzel, Ribič, Kiauta, Zagorski in podobni", je partija razširila akcijo tudi na Društvo slovenskih književnikov.

Pod obtožbo informbirojevstva je leta 1949 izgubilo službo veliko učiteljev, zaradi strinjanja z resolucijo IB pa je bilo izključenih iz šol tudi 78 študentov in nekaj gimnazijcev; Mirka Goršeta so leta 1949 aretirali kot "dejanskega iniciatorja informbirojevske organizacije na ljubljanski univerzi" in kaznovali z dvema letoma družbenokoristnega dela.

V prvi polovici leta 1951 je potekala velika čistka v vrstah oficirjev jugoslovanske armade; med slovenskimi častniki sta bila aretirana polkovnika Dušan Majcen in Janez Jezeršek, ki sta prestajala kazen na Golem otoku. Oblastem pa se je zdel sumljiv tudi legendarni partizanski general Dušan Kveder.

Veliko ljudi je bilo osumljenih in aretiranih zaradi osebnih obračunavanj. Tako je na primer trgovski inšpektor Jože Macele opozoril na to, da so nekateri člani okrajnega ljudskega odbora v Črnomlju zlorabili položaj za neupravičeno bogatenje, črnomaljski politični vrh pa je zadevo rešil tako, da je Maceleta izključil iz partije in obtožil informbirojevstva.

V letih 1953 in 1954 je bilo izpuščenih iz zaporov in delovnih taborišč veliko političnih zapornikov, "informbirojevcev", ker jim je potekla zaporna kazen ali pa so bili oproščeni nadaljnjega prestajanja kazni. A to zanje še ni pomenilo vrnitve v normalno življenje, saj so težko dobili zaposlitev, imeli stanovanjske probleme in zvedeli za tegobe, ki so jih med njihovim prestajanjem kazni preživljali njihovi družinski člani.