Večkrat nagrajeni režiser in scenarist Slavko Hren je posnel deset oddaj Legende velikega in malega ekrana, nadaljevanje in nadgradnjo serije Velika imena malega ekrana. Tokrat je z znanimi in manj znanimi televizijskimi obrazi po spominih brskal kar na njihovih domovih in izbrskal kopico zanimivih in še neslišanih zgodb iz njihovih življenj.

Med portretiranci v novi seriji je nekaj vsem znanih imen, kot so na primer Aleksander Valič, Tone Partljič in Iva Zupančič, druga imena pa širši javnosti mogoče niso tako znana. Bi jih lahko z nekaj besedami opisali?

"Franček Jauk je mariborski novinar, ki se je v zgodovino vpisal kot izjemen avtor kratkih reportaž iz najbolj odročnih krajev Kozjanskega, Haloz in izpod Pohorja. V nedeljskih Dnevnikih je več 100.000 gledalcev - kje so tisti časi ?! - prav čakali, od kod se bo tokrat oglasil Franček z značilnim globokim glasom… Anton Petje je igralec, ki je pred dvema letoma prejel nagrado Marija Vera, ki ga podeljuje stanovsko društvo za življenjski opus. Izjemen igralec, ki se je v svoji karieri selil od Celja, Maribora do Trsta, kjer je v SSG oblikoval nekaj vrhunskih likov in posnel več kot 30 celovečernih in TV-filmov. Skladatelj in glasbeni producent Janez Gregorc je eden od zadnjih iz "zlate generacije", ki je s svojo ustvarjalnostjo že v 60-ih, ko je izjemno uspevala slovenska zabavna glasba, jazz, orkestralna in filmska glasba, prenovil celotno glasbeno pokrajino pri nas. Ivo Belec je bil filmski direktor in snemalec, ki je v svoji karieri sodeloval pri kultnih filmih: od prvega Na svoji zemlji, Čapovih uspešnic Vesna in Ne čakaj na maj do Kekcev in mnogih drugih. Dragan Bulič je glasbeni urednik na Radiu Slovenija, ki je v zadnjih treh desetletjih mnogokrat stopil tudi pred kamere v vlogi voditelja glasbenih oddaj Slovenski rock, Pop godba, Sobotna noč ... Metka Centrih Vogelnik je eden od tistih znamenitih obrazov, ki nas je desetletja pozdravljal z zaslonov že zjutraj in zvečer, ob koncu programa, pa nas je prijazno odpravljal v posteljo. Branko Miklavc je tisti slovenski igralec, ki si je vse življenje želel igrati Hamleta, čeprav je vedel, da ga ljudje prepoznavajo predvsem kot Pomarančnika. Eksperimentator, ki je začetnik odrske pantomime pri nas in oblikovalec najnenavadnejših likov v slovenskem filmu in na televiziji."

Karizmatični starosta

Prva oddaja je predstavila igralca Aleksandra Valiča, prejemnika Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Zakaj ste ravno njega izbrali za uvodno oddajo?

"Gospod Valič je vendar tako karizmatičen 90-letnik, da si samo srečen, ko se z njim pogovarjaš in odkrivaš, koliko izkušenj in desetletja življenja na odru lahko steče v eno osebnost. Z njim smo odprli letošnjo serijo oddaj, ker je tak, kot je, in tudi zato, ker je bil to prazničen teden, v katerem je postala naša država polnoletna, gospod Valič pa zna marsikaj povedati o nacionalnem ponosu, boju za slovensko besedo, saj se je rodil v Gorici, preživel težke fašistične čase in se takoj po drugi svetovni vojni preselil v Trst, kjer se je vključil v skupino gledaliških zanesenjakov in sredi hudih pritiskov s slovensko besedo utrjeval temelje Slovenskemu stalnemu gledališču ter budil upanje Slovencem, ki so ostali za mejo nove države."

V dokumentarnih filmih bo mogoče slišati in videti marsikatero zanimivo zgodbo iz zakulisij malih in velikih ekranov. Bi lahko izdali kakšno posebno zabavno anekdoto?

"Teh zgodb je toliko, da jih je težko prešteti. Ena zanimiva je s snemanja Strahu Matjaža Klopčiča, v katerem je igrala tudi diva jugoslovanskega filma Milena Dravić. V neki sceni bi se morala sleči do golega, saj je bilo dogajanje vendarle postavljeno v bordel, snemali pa bi samo s hrbtne strani. Pa se je gospa uprla in pripeljati so morali dvojnico. Dravićeva je bila tako nezadovoljna z njeno postavo, da jo je gladko zavrnila in sama odigrala ‚žgečkljivi prizor’. Anton Petje hudomušno pojasni, da tudi to ni šlo preprosto, saj gospa ni hotela, da bi jo tudi on, ki je v prizoru stal pred njo, videl golo. In je porabila veliko širokega samolepilnega traku …"

Se je med snemanjem serije pripetil kakšen zanimiv dogodek, o katerem bo mogoče nekoč v prihodnosti v podobnem dokumentarnemu filmu poročal kateri vaš režiserski naslednik?

"Na smeh me sili, ko se spomnim snemanja s Tonetom Partljičem. Ekipo je pričakal na Dravskem mostu v Mariboru, ker smo imeli v načrtu snemanje na pokopališču v Lovrencu na Pohorju, kjer je Partljič pred desetletjema prebral poslovilne besede kolegu, prijatelju in igralcu Daretu Ulagi. Takoj ko je stopil v kombi, nas je preštel in začel po mobilnem telefonu klicati ženo Milko. ‚S šoferjem jih je šest, pripravi tisto pečenko pa veliko restanega krompirja in še več solate … Milka, nič se ne jezi. Ne vem točno, kdaj pridemo, ker moramo še posneti … Te pokličem, ko bomo blizu …’ In sem ga poskušal prepričati, da to ne gre, da bomo imeli pavzo v Lovrencu, da … Ni se dal! Z dvourno zamudo - kaj to pomeni za sleherno kuharico?! - smo se vrnili v Maribor, morali sesti za mizo Partljičevih in jesti. Seveda smo snemali tudi pri njih doma, ampak najprej je bilo treba vse pojesti. Fantje iz ekipe se še danes spomnijo snemanja s Tonetom in mi kdaj kakšno rečejo na ta račun."

Okrogla številka

V svoji karieri ste posneli že več tisoč oddaj. Katera se vam je poleg najbolj znanih in nagrajenih serij Zlata šestdeseta in že omenjena Velika imena malega ekrana najbolj vtisnila v spomin in zakaj?

"Z deseto oddajo iz letošnje serije Legend se izpolnjuje okrogla številka mojih TV oddaj - 3000. Praznujem! In 400. celovečerni dokumentarni film. Med toliko ‚otroki’ je težko izbrati enega, spomini se nostalgično vežejo na najtežje projekte. Morda pa sem v zadnjem obdobju tudi zato, ker sem bil letos spet v Argentini pod vtisom dela pri dokumentarnem filmu o Juanu Benigarju, nenavadnem Slovencu, ki je pred skoraj 100 leti zelo mlad zapustil Evropo in se naselil v Patagoniji med Indijanci Mapuche. Prisluhnil je naravi, bitju v sebi in pisal. Vse, kar sem o njem izvedel, mi daje misliti in še do danes, čeprav sem ta teden preživel premiero dokumentarnega filma, ne vem povsem jasno, kaj si je ta človek o življenju mislil. Imel je 17 otrok, ogromno vnukov in pravnukov in do konca življenja je ostal pokončen mislec, ki je želel živeti v sozvočju z naravo, zemljo in nauki, ki so mnogo starejši od naše, evropske vednosti."