Ne gre samo za to, da režim izgubi svojo legitimnost, njegovo razkazovanje moči deluje kot impotentna panična reakcija. Vsi poznamo klasičen prizor iz risank: mačka pride do roba in vendar teče naprej, ne oziraje se na to, da je izgubila tla pod nogami; padati začne šele takrat, ko se ozre navzdol in zagleda brezno pod sabo. Ko izgubi avtoriteto, je režim kot mačka nad prepadom: samo spomniti ga je treba, da pogleda navzdol, pa bo padel…

Ryszard Kapuscinski je v svoji knjigi Šah šahov, klasičnem pričevanju o Homeinijevi revoluciji, ujel natanko ta trenutek preloma: na nekem teheranskem križišču en sam demonstrant ni ubogal policista, ko je nanj zakričal, naj se premakne, in policist se je v zadregi enostavno umaknil; čez nekaj ur je ves Teheran vedel za dogodek, in čeprav so ulični boji potekali še tedne, je vsak nekako vedel, da je igre konec. Se nekaj podobnega dogaja tudi danes?

Obstaja mnogo različnih pogledov na dogodke v Teheranu. Nekateri vidijo v protestih vrhunec prozahodnega "reformističnega gibanja", vzporednega z "oranžnimi" revolucijami v Ukrajini, Gruziji itn., kot sekularno reakcijo na Homeinijevo revolucijo. Proteste podpirajo kot prvi korak k vzniku liberalnodemokratskega sekularnega Irana, osvobojenega muslimanskega fundamentalizma. Oporekajo jim skeptiki, ki menijo, da je Ahmadinedžad dejansko zmagal: on je glas večine, medtem ko Musavija podpirata srednji sloj in njegova zlata mladina, skratka, pustimo iluzije in se soočimo z dejstvom, da ima Iran v Ahmadinedžadu predsednika, kot si ga zasluži. Potem so tu še tisti, ki zavračajo Musavija kot člana klerikalnega establišmenta, ki se samo navidezno razlikuje od Ahmadinedžada: tudi Musavi hoče nadaljevati energetski jedrski program, nasprotuje priznanju Izraela, poleg tega je kot premier v času vojne z Irakom užival popolno podporo Homeinija.

In nazadnje, najbolj bedni od vseh so levičarski privrženci Ahmadinedžada: tisto, za kar po njihovem resnično gre, je iranska neodvisnost. Ahmadinedžad je zmagal, ker se je postavil za neodvisnost dežele, razgalil korupcijo elite in s prihodki od naftnega bogastva dvignil plače revni večini: to je, trdijo, tisti pravi Ahmadinedžad, v nasprotju z vlogo fanatičnega zanikovalca holokavsta, ki jo poudarjajo zahodni mediji. Po njihovem prepričanju je to, kar se v Iranu resnično dogaja, ponovitev strmoglavljenja Mosadeka leta 1953 - državni udar proti legitimnemu predsedniku, ki ga financira zahod. Ta pogled ne samo da ne upošteva dejstev: visoko volilno udeležbo (ta se je z običajnih 55 odstotkov povzpela na 85 odstotkov) si lahko razlagamo samo kot glas protesta. Razkriva tudi zaslepljenost za pristno demonstracijo volje ljudstva, ko pokroviteljsko predpostavlja, da je za zaostale Irance Ahmadinedžad dovolj dober, ker enostavno še niso dovolj zreli, da bi jih lahko vodila sekularna levica.

Kljub razlikam vsi ti pogledi iranske proteste razumejo na ravni nasprotja med islamskimi skrajneži in prozahodnimi liberalnimi reformisti in imajo prav zato takšne težave s tem, kako opredeliti Musavija: je reformist, ki si ob podpori zahoda prizadeva za več osebne svobode in tržne ekonomije, ali član klerikalnega establišmenta, zaradi česar njegova morebitna zmaga v ničemer ne bi bistveno spremenila narave režima? Tako skrajne razlage kažejo na to, da so vsi zgrešili pravo naravo protestov.

Zelena barva, ki so jo privzeli privrženci Musavija, kriki "Allah akbar!", ki se zvečer razlegajo s streh Teherana, jasno kažejo na to, da svoje delovanje vidijo kot ponovitev Homeinijeve revolucije iz leta 1979, kot vrnitev h koreninam, obračun s poznejšo korupcijo revolucije. Vrnitev h koreninam pa ni samo programska; še bolj zadeva način delovanja množice: empatična enotnost ljudstva, njegova vseprežemajoča solidarnost, kreativna samoorganizacija, domiselno iskanje novih načinov izražanja protesta, edinstvena mešanica spontanosti in discipline, kot svarilen pohod tisočih v popolni tišini. Opraviti imamo s pristnim ljudskim uporom prevaranih privržencev Homeinijeve revolucije.

Iz tega spoznanja lahko potegnemo nekaj ključnih sklepov. Prvič, Ahmedinedžad ni junak islamskih revežev, ampak resnično skorumpiran islamsko-fašistični populist, neke vrste iranski Berlusconi, čigar mešanica klovnovskega nastopaštva in brezobzirne politike moči vnaša nemir tudi med večino ajatol. Njegovo demagoško metanje drobtinic revnim nas ne sme preslepiti: na njegovi strani niso le organi policijske represije in zahodnjaško obarvan propagandni aparat, ampak tudi močan novi bogati sloj kot nasledek korumpiranega režima (Iranska revolucionarna garda ni milica delavskega razreda, ampak megakorporacija, najmočnejši center bogastva v državi).

Drugič, treba je potegniti jasno ločnico med dvema glavnima predsedniškima protikandidatoma - Mehdijem Karubijem in Musavijem. Karubi je dejansko reformist, ki v bistvu ponuja iransko različico identitetne politike, s tem ko obljublja podporo vsem skupinam. Musavi je nekaj popolnoma drugega: njegovo ime obljublja oživitev ljudskega sna, ki je napajal Homeinijevo revolucijo. Četudi je ta sen utopičen, lahko v njem prepoznamo avtentično utopijo revolucije same. To pomeni, da Homeinijeve revolucije leta 1979 ne moremo zvesti na trdoroki islamistični prevrat - bila je mnogo več. Zdaj je čas, da se spomnimo neverjetnega kipenja v prvem letu po revoluciji, osupljive eksplozije politične in socialne kreativnosti, organizacijskih eksperimentov, debat med študenti in navadnimi ljudmi. Že samo dejstvo, da je bilo treba to eksplozijo zadušiti, dokazuje, da je bila Homeinijeva revolucija avtentičen politični dogodek, hipno odprtje, ki je sprostilo nesluteno moč družbene preobrazbe, trenutek, ko "se je zdelo vse mogoče". Sledilo je postopno zapiranje s prevzemom političnega nadzora islamskega establišmenta. S Freudom bi lahko rekli, da je današnje protestno gibanje "vrnitev potlačenega" Homeinijeve revolucije.

Končno, a ne nazadnje, to pomeni, da je v islamu resničen osvobajajoči potencial - da bi našli "dobro" v islamu, se nam ni treba vrniti v 10. stoletje, imamo ga pred sabo, dogaja se pred našimi očmi.

Prihodnost je negotova - po vsej verjetnosti bodo tisti, ki so na oblasti, zadušili ljudsko eksplozijo in mačka ne bo zgrmela v globino, ampak bo ponovno ujela tla pod nogami. Kljub temu režim ne bo več isti, ampak bo samo še eden izmed skorumpiranih režimov. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, ne smemo pozabiti, da smo priče velikemu emancipacijskemu dogodku, ki presega ozek okvir boja med prozahodnimi liberalci in protizahodnimi fundamentalisti. Če bomo zaradi svojega ciničnega pragmatizma izgubili zmožnost, da prepoznamo to emancipacijsko dimenzijo, potem bo zahod dejansko stopil v postdemokratično dobo in zahodnjaki bomo pripravljeni na svojega Ahmadinedžada. Italijani že poznajo njegovo ime: Berlusconi. Drugi že čakajo v vrsti.