Nacionalna televizija v informativnem programu brez dostojnosti in pietete prikazuje in prikazuje kopico prispevkov in oddaj o tem dogodku; tu in tam tudi ob senzacionalističnem sodelovanju posameznikov, ki bi jih morala sicer voditi izključno trezna strokovna presoja. Direktorja gospoda Možino in njegove angažirane sodelavce lepo prosim, da naj me prenehajo mučiti. O omenjenem povojnem zločinu se da poročati tudi odmerjeno in dostojno.
Posebno boleče pa me je prizadelo ravnanje ljudi iz nekaterih političnih strank, ki grobišče Huda Jama očitno skušajo brezčutno izkoristiti za svojo lastno promocijo v javnosti. Prižigajo sveče, zahtevajo seje organov DZ ob grobišču in kritizirajo tiste politike, ki jih ne posnemajo oziroma so razumnejši. Stroka sploh še ni ugotovila, ali so v Hudi Jami odkrili grobišče domobrancev ali pa četnikov, ustašev, nemških vojakov, kozakov ali koga drugega. Vsaka od žrtev nezakonitih pobojev je vredna globokega spoštovanja, ne pa političnih igric ob grobišču, ki meni in še mnogim svojcem ponovno odpirajo stare, že zaceljene rane. O podobni bolečini mi je pred leti večkrat potožila tudi moja pokojna mama.
Trdno verjamem, da se da odkritje grobov povojnih žrtev opraviti tudi dostojno in pietetno, z manj trpljenja za še živeče svojce. Vprašujem pa se, kam to vodi, če bomo priče podobnim dogajanjem ob vsakem na novo odkritem grobišču, saj lahko njihovo iskanje traja še dolga leta. Najbrž prej v nova ločevanja ali celo v medsebojno sovražnost tudi med mlajšimi generacijami, ne pa v spravo. Sama sem se že davno spravila z vsemi dobromislečimi ljudmi, v očetovi vasi smo svojci žrtev postavili na pokopališču lepo spominsko obeležje, ne morem pa se spraviti s tistimi, ki mi znova odpirajo stare rane zaradi svojih pritlehnih politikantskih interesov.
Ivanka Nevenka Krašovec, Vrhnika
