Vrzeli med javno in zasebno univerzo
Pod pojmom javna univerza uvrščamo vse tri v slovenskem prostoru delujoče univerze, pod pojem zasebna univerza pa uvrščamo zasebne iniciative na tem področju, vključno z že delujočo univerzo in novoustanovljeno. Javne univerze zasebnim, kar spremljamo ob zadnjem zapletu, očitajo pomanjkanje ustreznega profesorskega kadra, neprimernost prostorov za poučevanje, prešibek razvoj knjižnične dejavnosti, pomanjkljivo raziskovalno dejavnost. Očitajo jim tudi pomanjkanje domačih in predvsem tujih evalvacijskih študij, s katerimi bi bilo mogoče novo zasebno univerzo in vanjo vključene fakultete na zadovoljivi znanstveni ravni ocenjevati. Predstavniki Nove univerze take očitke zavračajo. Na plečih očitkov o kakovosti, ne oziraje se na njihovo možno utemeljenost, se v ozadju bije boj za javna proračunska sredstva. Delež sredstev, ki ga vlada zdaj namenja za zasebni visokošolski študij, je relativno nizek v primerjavi s tem, kolikšen delež teh sredstev je usmerjen v javni visokošolski študij.
Če bi jabolko spora bil zgolj boj za prerazporejanje proračunskih sredstev, javne univerze za zdaj še nimajo tehtnega argumenta za preplah. Zato čudijo ostri toni predstavnikov javnih univerz, ki so z velikim neodobravanjem spremljali proces nastajanja zasebne univerze. Mnenja o tem, zakaj obstaja prepad med javno in zasebno univerzo, najprej omenjajo mentalno ozkost slovenskega prostora, kjer se poskuša vsakršne iniciative, podjetniške ali umetniške, v tem primeru iniciative na področju visokega šolstva, že v kali zatreti. Omenjajo se apetiti politike, kjer lahko posamezna politična skupina v univerzi vidi kanal subtilnega indoktriniranja svojih političnih pogledov. Ker posamezne politične skupine različno koketirajo s pobudami za nastajanje zasebnih univerz, gre izvore konflikta iskati tudi na področju kulturno-ideološkega boja in različnega tolmačenja naše polpretekle zgodovine. Vendar so to zgolj ugibanja. Vrzel med javno in zasebno univerzo je treba gledati z vidika slušateljev ene ali druge univerze.
Najprej trčimo na pojav množičnosti današnjega visokošolskega študija, ki sam po sebi ni problematičen, nasprotno, je pozitiven in zelo zaželen, če ga ne obravnavamo z vidika zaposlovanja. Izhajajoč iz slednjega pa je za diplomante vseeno, ali prihajajo z javne ali zasebne univerze. Vedno je možna polemika, ali so bolj zaposljivi diplomanti javne ali zasebne univerze, vendar to v osnovi ne spremeni dejstva, da se morajo eni in drugi na koncu zaposliti. Ob tem študij zagotovo, kar poudarjajo nekateri poznavalci, igra tudi vlogo blažilca občasnih socialnih napetosti v družbeni skupnosti. Zdi se, da nadaljnja analiza prepada med javno in zasebno univerzo ne osvetli vloge današnje univerze.
Vloga univerze med elitizmom in množičnostjo
Prelomna točka, ki je povzročila nasprotje med elitizmom in množičnostjo pri univerzi, se je zgodila s pojavom druge industrijske revolucije v 19. stoletju. Slednja je z iznajdbo motorja z notranjim izgorevanjem in uporabo nafte povzročila širjenje prometa, industrializacijo in velike premike na področju preseljevanja. Kapital se je začel koncentrirati, znanstvena dognanja so se uporabljala neposredno v proizvodnji, razvijali so se trgovina, industrija in bančništvo, začela se je centralizacija, podjetja so se združevala v panoge. Nastajale so nove industrijske panoge, avtomobilska, kovinska, kemična, farmacevtska, kar je sprožilo potrebo po tehniško in naravoslovno specializiranih kadrih. Začel se je vzpostavljati industrijski način življenja, zgodili so se veliki premiki v preseljevanju, kar je povzročilo razvoj vzgojnih, skrbstvenih in drugih družbenih dejavnosti in s tem povpraševanje po družboslovno specializiranem kadru. Tu so nastali zametki množičnega visokega šolstva.
Iz konteksta zgodovinskega razvoja univerz so bile te v literaturi pred pojavom množičnega visokega šolstva imenovane kot slonokoščene trdnjave oziroma stolpi, za katere je bil značilen elitizem, saj je bil vstop vanje mogoč samo izbranim, družbeno privilegiranim posameznikom. Sodoben razvoj množičnega visokega šolstva je univerzo razcepil na že obstoječi pol elitizma in novonastali pol množičnosti. Danes je univerza navkljub zagovarjanju principa "študij za vsakogar" na subtilnejši in manj odmevni ravni vseeno pred dilemo, koliko uskladiti pojav množičnosti študija in pri tem ohraniti vsaj nekaj elitističnega pridiha. Velja se osredotočiti na elitistični pol univerze, kjer njegovo potencialno favoriziranje na račun zaviranja množičnosti študija ne bi bilo sprejemljivo. Elitizem pri univerzi bi utegnil biti nadomestljiv s pojmom odličnosti (excellence).
Ob tem bi bolonjski proces zaradi poudarjanja kakovosti utegnil enako sovpasti z odličnostjo univerze. Ker pa ima odličnost veliko pojmovnih kontekstov in je zato njen univerzalni pomen preveč razdrobljen, si odličnost težko predstavljamo kot nekaj, kar bi nas primarno spomnilo na univerzo. Univerza išče svojo novo elitistično vlogo, s čimer množičnost postavlja v kontekst kakovosti, tudi skozi princip odličnosti in merjenje zaposljivosti diplomantov. Pri tem višina šolnine izgubi pomen ovire, ali pač, vzpostavi se lahko nov elitizem.
Servis gospodarstva in branik splošne učenosti
Gospodarska rast (Hamilton, 2007) postaja edini pokazatelj razvoja moderne družbene skupnosti. Univerza je postavljena pred nalogo slediti prevladujoči razvojni paradigmi, ki se zrcali v gospodarski rasti. Odločitev države in univerzitetne strokovne javnosti, da bo izvajala in sledila bolonjski reformi, ki zagovarja hitrost študija in intenzivnejšo aplikacijo znanja v sfero dela, občutek podredljivosti univerze interesom gospodarske sfere še utrjuje. Ker se gospodarstvo razume kot "alfa in omega" razvoja družbene skupnosti, je težko oporekati njegovi dominantni vlogi. Zaradi aktualne finančno-gospodarske krize se od družbenih akterjev pričakuje večji posluh za stisko gospodarstva, s čimer se stopnjuje pritisk tudi na univerzo, da njeni diplomanti postanejo bolj uporabljivi za potrebe gospodarstva. V luči takega razumevanja univerze se predstavljajo pobude za ustanavljanje zasebnih fakultet in regijskih univerz. Tovrstne regijske univerze, ki bi združevale poleg obstoječih tudi nove zasebne fakultete, bodo postajale institucionalni nosilci razvojnih jeder za sledenje potreb regionalnih gospodarstev.
Zagovarjanje stališča, naj univerza vendarle ohranja status utrdbe in ostane branik splošnega znanja, da naj "gre vse iz univerze, kar tja ne sodi", kot pravi Habermas, zahteva, da se povrnemo k izvornemu pojmu univerze. Ker leksem universitatis pomeni splošno, celota in vesoljni svet, universus pa ves skupen, vesoljen, zedinjen, združen, in facultas/facultatis možnost, priložnost, duševno spretnost, zmožnost, nadarjenost in celo govorniški dar (Bradač, 1996), ni nenavadno, da se pojavljajo nasprotniki bolonjskih procesov, ki svarijo pred preveliko vnemo njihovega uveljavljanja. Nasprotniki zagovarjajo vlogo univerze kot promotorja splošnega znanja, kjer naj slednje ne bi bilo atomizirano za vsako ceno in razmnoženo z vedno novimi predmetniki. Ob tem nasprotujejo pritiskom gospodarstva, naj univerza ustvarja delovno silo za njegove potrebe. Obe stališči, tako prvo, naj univerza služi sferi dela, kot drugo, naj predstavlja branik splošne učenosti, je mogoče v dani družbeni situaciji zagovarjati.
Iz posredovalca znanj do mentorja
Izpostaviti gre vlogo univerze kot branika splošnega znanja. Če slednjega ne enačimo z ravnjo faktografskega pomnjenja in ponavljanja, kot tudi ne s tem, da se splošno znanje slušateljev enači zgolj z razgledanostjo, ostaja kontekst splošnega znanja nepojasnjen. Če pa splošno znanje slušateljev omogoča njihovo kritično razmišljanje, sposobnost samorefleksije in ustvarjanje lastnega pogleda na svet, ali celo več, kot trdijo zagovorniki univerze, da univerza preko splošnega znanja duhovno in intelektualno vzgaja slušatelje ter s tem razvija suverene posameznike, to v polnosti zadovolji vsakršne dvome o smotru takega znanja. Ustvarjanje iniciacijskega šolskega okolja za suveren razvoj slušateljev je lahko esenčna vloga univerze.
Suverenega posameznika vseeno ne gre dobesedno postaviti v kontekst njegovega osebnostnega razvoja. S poudarjanjem slednjega, ki se oblikuje skozi dolgotrajno socializacijo posameznika in vključuje splet in preplet vzgojnih, socialnih in psiholoških elementov, bi prelahkotno zašli na kompleksnost osebnostnega razvoja. Suverenost posameznika kot slušatelja v navezavi na univerzo in splošno znanje je zato primerneje zožiti na raven njegove karierne življenjske poti, v smeri odkrivanja njegove svojskosti, kaj hoče in kam je namenjen. Gre za karierno potenco slušatelja, ki jo ta v sebi, ko je vključen v študijski proces, postopoma prebuja in opredeli ter kasneje, ko se mu pokažejo priložnosti, udejanja (takemu posamezniku sami rečemo samomobilni posameznik).
Vlogi univerze ustvarjati moderno šolsko iniciacijsko okolje za razvoj suverenih posameznikov torej lahko rečemo esenčna. Čeprav zveni nekoliko abstraktno, ne gre zanikati njenega pozitivnega naboja. Ključen pomislek ob taki vlogi pa je, ali univerza ustvarja učno okolje, kjer se ustvarjanje in posredovanje splošnega znanja postavlja v funkcijo razvoja suverenosti diplomantov in kjer znanje ne ostaja na ravni splošne razgledanosti. Razlika med želeno suverenostjo diplomantov in pomnjenjem ogromnega števila podatkov, ki so jih diplomanti zgolj zbirali v nekakšen mozaik podatkov, ki ni presegel ravni splošne razgledanosti, je nepremostljiva.
Če znanje diplomantov ostane na ravni razgledanosti, se je po teoriji "intelektualnega kapitala" pri prenosu znanja od pošiljatelja do prejemnika dogajala pretvorba znanja iz informativnega v podatkovnega. Pri tem ni ključni problem, da diplomant podatkovnega znanja ni imel možnosti uporabiti v praksi, niti ne gre za premalo praktične naravnanosti univerze, kar ji pogosto očitamo, gre za to, da univerza v takem primeru ni ustvarila pravega okolja, da bi posredovano splošno znanje pri slušatelju padlo na plodna tla in ne bi obtičalo na podatkovni ravni. Tu pa se odpre zelo ključno vprašanje "sprejemanja znanja" s strani slušateljev v smislu ustvarjanja pogojev, da slušatelj pri sebi uspe "narediti mentalni prostor", da znanje lahko doume, klasificira in ne zgolj nalaga.
Na to se navezuje vprašanje, koliko univerza uspeva udejanjati zdaj ne več tako nova dognanja o nuji transformiranja vloge visokošolskega učitelja iz posredovalca znanj v svetovalca, "kovča", mentorja. Zagotovo obstaja vrsta strukturnih in drugih ovir, ki zavirajo zagon bolj svetovalne in podporne vloge visokošolskih učiteljev. Gre pa verjeti, da kjer je volja, in tokrat niti ne primarno samo politična, je tudi pot. V nasprotnem primeru vprašanje o tem, ali je vloga univerze esenčna ali senčna, utegne ne biti več vprašanje.
Toni Vrana, svetovalec za samomobilni razvoj, Center Spirala
