Saj veste, newyorška dvojčka je v resnici zrušila Cia, da bi s tem dobila dovolj dober razlog za napad na Afganistan in kasneje Irak. Dva tisoč ljudi je pač za Cio ter z njo tesno povezane naftne in orožarske multinacionalke zanemarljiva postranska škoda v primerjavi s poligonom za preizkušanje in prodajo novega orožja, z urejanjem lokalnih konopeljskih vrtičkov in polaganjem vedno novih naftovodov. Osama bin Laden po tej teoriji v resnici ne obstaja oziroma je že zdavnaj mrtev, Huseinova smrt je bila lažna in zrežirana, George Bush mlajši pa je le marioneta. In še in še.

Osupljiva 11/9 zarota novega tisočletja je seveda balzam za ušesa vseh, ki so odraščali ob posnetkih umora J. F. K. in aretaciji ubogega Leeja Harveyja Oswalda, se napajali z zgodbicami o prostozidarjih, raziskovali delovanje katoliške organizacije Opus Dei in temeljito preučevali vlogo Jasušija Akašija v zadnji balkanski vojni. "Nič se ne zgodi naključno," je jutranja mantra ljudi, ki so dobesedno obsedeni z nevidnimi povezavami, podtalnimi delovanji in večno skritimi "mastermajndi", ki iz ozadja vlečejo poteze na planetarni šahovnici.

Kar je meni pri vsem tem že od nekdaj nedoumljivo, je naslednje: kako so ljudem, ki jim kot malim šolarčkom nikakor ni bilo jasno, kdo je oseba, ki ni tvoj oče, čeprav si ti njegov sin, in so si ob podobnih logičnih ugankah zaman razbijali glavo, nenadoma povsem logične povezave med umazanim kapitalom, političnimi interesi, tajnimi organizacijami, skorumpiranimi mediji, Georgeem Sorosom, starejšim Bushem, svetovnimi borzami in naravnimi katastrofami. Prav tako mi ni povsem jasno, kako lahko za silo pismeni in vprašljivo izobraženi medmrežni stručkoti, ki naokoli vsakodnevno širijo svoje zarotniške teorije, toliko vedo o skrivnih dogovorih ameriške vlade, kitajskih interesih v Afriki, o prihajajoči tretji svetovni vojni ali o "resničnih" vzrokih za sedanjo globalno finančno krizo. Oziroma, če se še bolj osredotočimo na naš lastni vrtiček, potem resnično nimam pojma, od kod že vsakemu drugemu slovenskemu državljanu podatki o podtalnih operacijah Janeza Janše, vsebini telefonskih klicev Gregorja Golobiča, paradržavnem delovanju Foruma 21, spletkarjenju Zbora za republiko in o neštetih drugih senzacionalnih zgodbicah pred domačim pragom.

Po mojem mnenju je pri vsem tem zarotništvu skrb zbujajoč predvsem občutek večne izigranosti, ki je med ljudmi vse bolj in bolj razširjen. Ljudje se iz dneva v dan počutijo bolj prevarane. Na vsakem koraku se počutijo ogoljufane in izropane, zato se nikakor ne morejo otresti občutka, da se jim v življenju godi neka načrtno zrežirana krivica. Svoje od težkega dela žuljave prste uperjajo čim dalj stran od sebe in krivce za lastno nesrečo zelo dosledno iščejo v povsem nepredstavljivih silah iz ozadja, globokih, ali kakšnih že, državah in podobnih populističnih rupeljanskih bučkah. Ker ne glede na to, kako zelo preproste, logične in včasih celo banalne so okoliščine različnih dogodkov, imajo ljudje velikanske težave pri njihovem razumevanju. In manj ko razumejo, bolj neverjetne so njihove razlage.

Vse to, o čemer pišem, se je pred kratkim še kako jasno in glasno pokazalo ob izpadu razočaranega glasbenika iz skupine Langa, ki je po vnovičnem porazu na Emi v svojem vulgarnem bolečinskem kriku za svoj neuspeh obtožil kar vse Slovence. Tam je bilo, v tem nesrečnem čustvenem izlivu, ki so ga na žalost posnele vseprisotne kamere, skrito vse: močno osebno razočaranje, povezano s poklicnim neuspehom, nerazumevanje včasih neskončne banalnosti sveta (povsem možno je, da je vprašljivo strokovna žirija žirirala po lastnem vprašljivo strokovnem okusu, a na to skoraj nihče ni pomislil), večno trajajoči občutek izigranosti določene skupine ljudi (v tem primeru je šlo za Rome, ki so po vsem, kar se jim je v preteklih letih dogajalo, morda celo upravičeno prepričani, da smo vsi naperjeni proti njim) in iz tega izhajajoča teorija zarote (pritisk neimenovane slovenske večine na Možino, Radovića in Pirkoviča, naj namesto Romov v Moskvo pošljejo Hrvate, je primerno bizaren primer tovrstnih zarot).

Podobnih primerov je zadnje čase nešteto, saj ljudem uspe videti zaroto že praktično povsod. Zato je le še vprašanje časa, kdaj bodo posamezniki začeli obtoževati določene politične, nacionalne ali socialne skupine ljudi tudi za pokvarjene bojlerje, kronične migrene in slabe uvrstitve alpskih smučarjev. Bojim se, da prihajajo časi, ko se bo moral Borut Pahor pred ljudstvom zagovarjati, da ni kriv za orkanske sunke burje na Primorskem, Danilo Türk pa bo besne davkoplačevalce zaman prepričeval, da nima nič opraviti s pozebo v Prekmurju. In oba se bosta lahko opravičila le v primeru, da bosta krivdo za neugodne vremenske razmere zvalila na ruske oligarhe ali malteške viteze.

Ravno zato je v primeru Lange neskončno žalostno prav to, da mnogi, ki so v preteklih dneh z užitkom pljuvali po jeznem in užaljenem romskem glasbeniku, v njegovem početju niso prepoznali lastnega. Če bi ga, bi morda končno razumeli, zakaj nam je vsem skupaj nekdo j.... sunac! Predvsem pa bi končno dojeli to, da z našim suncem spolno vsak dan občuje vse preveč drugih ljudi, ki nas, vas ali pa njih na podoben način vsepovprek obtožujejo za vse živo, od izgubljenih volitev do izgube svojih dolgoletnih služb v propadli lokalni tovarni. Medsebojno obtoževanje nam gre v resnici tako dobro od rok, da kmalu, če bomo le tako nadaljevali, na tej strani Alp ne bo sijal več noben ubogi sunac.