Tam jo je očaral in začaral film znanega portugalskega animatorja Abija Feija Kako mirno je (Oh Que Calma), o katerem Regina Pessoa pravi: "Njegov film je zame pomenil prelomnico, počutila sem se, kot da sem končno našla tisto, kar sem iskala, pa nisem vedela, kaj bi to lahko bilo. Zdelo se mi je, da so naslikane in animirane podobe govorile meni, da so uporabljale način pripovedovanja, s katerim sem lahko tudi sama začela pripovedovati zgodbe tako, kot sem si vedno želela."
Njen prvi film Noč (A Noite) je nastal spontano, iz projekta, ki ga je pripravljala med študijem, uspeh filma pa je avtorico prepričal, da je ustvarila tudi film Tragična zgodba s srečnim koncem (História trágica com Final Feliz). Poetični film o srcu ptice, ki je ujeto v nepravem telesu, je prepričal kritike in občinstvo ter do danes prejel že več kot dvajset nagrad na festivalih po vsem svetu. Letos je bila Regina Pessoa gostja mednarodnega festivala animiranega filma Animateka.
Tragična zgodba s srečnim koncem me je spomnila na pesem Bird Gerhl skupine Anthony and the Johnsons. Ste poznali to pesem, preden ste ustvarili film?
Ta pesem mi je zelo všeč, in ko sem jo slišala prvič, sem bila čisto prevzeta, ker res asociira na moj film. Zdelo se mi je neverjetno, da sva z nekom, ki ga ne poznam, ustvarila nekaj tako podobnega. Moj film je bil končan, še preden sem jo slišala, idejo zanj pa sem dobila že med študijem, kjer sem se veliko ukvarjala z grafiko in svilotiskom. Na začetku sem imela v glavi samo stavek "Nekoč je živela deklica, katere srce je biló hitreje kot srca preostalih ljudi" in z njim v mislih sem se lotila izdelovanja serije svilotiska. Vsaka podoba je navdihnila nov stavek, in čeprav tega nisem načrtovala, sem imela kmalu napisano celotno snemalno knjigo.
Kljub precejšnji meri fantazijskih vložkov sta vaša filma zelo osebna in tudi sami ste dejali, da navdih iščete v svoji bližnji okolici. Kaj vas poleg tega še navdihuje?
Realistični elementi v obeh filmih imajo podlago v mojem življenju, v mojih izkušnjah. Njuna poetičnost pa se napaja v literaturi, predvsem v literaturi južnoameriških avtorjev, kot sta Marquez in Fuentes, ter deloma tudi v glasbi, ki jo imam rada Chico Buarque, Sergio Godinho in Roberto Fausto. Omenjeni avtorji se ukvarjajo s precej krutimi in žalostnimi dejstvi življenja, vendar je v njihovih delih vedno mogoče najti tudi precejšnjo mero poetike in humorja. Njihova dela so me spodbudila, da sem tudi v svojih filmih poskusila ustvariti preplet realističnih, fantazijskih, poetičnih in mestoma humornih elementov.
V obeh filmih ste se odločili za tehniko gravure, le da ste uporabili različne materiale. Kaj vas privlači pri tej tehniki, glede na to, da gre za eno težjih in zamudnejših tehnik animacije?
Največja ovira pri uporabi gravure je gotovo zamudnost produkcijskega procesa in večina producentov ni ravno navdušenih, ko jim povem, da želim film ustvariti prav v tej tehniki. Če bi bilo po njihovo, bi filme ustvarjali na hitro, v enostavnih tehnikah, saj so tovrstni projekti finančno bolj rentabilni. Kljub temu pa ima tehnika gravure, naj bo to gravura na mavčne plošče, ki sem jo uporabila v prvem filmu, ali pa gravura na papir, ki sem jo uporabila v drugem, tudi številne prednosti. Zame osebno so najpomembnejše prednosti te tehnike v tem, da lahko izkoristim enkratne možnosti, ki jih ponujajo različni efekti teksture, kontrasti ter senčenja, ki jih je zelo težko doseči z drugimi tehnikami. Gravura omogoča zelo bogato sliko, gibanje se lahko poustvari na zelo živ način, saj slika "diha", je zelo izrazita in mestoma tudi dramatična. Poleg tega, da se mi je tehnika gravure zdela najprimernejša za zgodbe, ki sem jih želela povedati, pa me kljub zamudnosti še vedno fascinira tudi sam proces ustvarjanja filma v tej tehniki.
V filmu Tragična zgodba s srečnim koncem sem se odločila za gravuro na papir, zato sem pred snemanjem največ časa porabila za iskanje pravega materiala in samega načina gravure. Testiranje je bilo na začetku precej frustrirajoče, saj sem želela najti metodo, ki ne bi okrnila razpoloženja mojih risb. V končni fazi se je najbolje izkazal zglajen papir, na katerem sem uporabila črnilo in vanj z rezilom spraskala svoje risbe. S to metodo sem lahko najbolje ujela "duha" dekličine zgodbe ter poudarila realistične in magične elemente hkrati.
Konec filma je odprt interpretaciji posameznika in težko je reči, ali deklica umre ali šele na koncu resnično zaživi. Kakšna je vaša razlaga?
Kar sem hotela poudariti, je, da ljudje, ki jih vidimo kot "nenormalne", od katerih se včasih celo aktivno distanciramo, sčasoma postanejo del našega življenja, četudi mi sami tega ne opazimo. Pogosto se zgodi, da to ugotovimo šele takrat, ko je prepozno, ko odidejo iz našega življenja. In šele ko jih začnemo pogrešati, spoznamo, kako zelo prazno je naše življenje brez njih. Poanta moje zgodbe je, da moramo biti pozorni na ljudi okoli nas, da jih moramo ceniti in jim to tudi pokazati, preden je prepozno.
