In kaj naj nazorski, verski in značajski potomci tistih junakov storijo danes, ko je slovenski narod kljub svoji pregovorni neenotnosti prišel vsaj do ene edinosti, da namreč priznava prvenstvo vsaj na področju jezika, slovenske knjige in literature in slovenske narodne zavesti, ki je pred še ne dvema desetletjema kulminirala v samostojni slovenski državi?

Priča smo trem različnim »pristopom« k tej temi, ki je za potomce nekdanjih preganjalcev tako vroča. Prvi je zelo podoben metodi, ki jo uporabljajo nekdanji in na srečo že propadli totalitarni režimi: preprosto zanikajo svojo odgovornost za storjene zločine. Tako beremo in poslušamo v zadnjem času razlage, po katerih rimska cerkev pravzaprav ni preganjala Trubarja in drugih protestantov, kakor seveda tudi ni sežgala nobene ženske ali moškega pod obtožbo čarovništva, herezije itd., ker je vse to počela država. Cerkev je samo pripravila ovadbo, izvedla preiskavo in nesrečnico ali nesrečneža potem izročila državi, ki je opravila umazano in krvavo delo usmrtitve. To je nekako tako, kakor če bi nekdanji slovenski komunisti začeli trditi, da Partija ni likvidirala, zapirala, mučila in usmrtila ali drugače preganjala nobenega Slovenca, saj so to delali Udba in drugi državni organi. Saj je navsezadnje res. V stavbi CK ZKS so imeli avtomat za kavo, ne pa mučilnice ali strelišča. Stvar je le ta, da se nekdanji komunisti, katerih vest ni sešita ravno iz cvetnih listov lilije, tako perverznega samoopravičevanja ne drznejo domisliti. Sicer pa si katoličanom tega ni bilo treba na novo izmišljati. Tokrat so vendarle pogledali v Pismo in videli, da so na to idejo prišli že farizeji in veliki duhovniki.

Tudi oni niso sami usmrtili Jezusa, to je ukazal storiti prokurator rimskega cesarja Pilat!
Drugi prijem je bolj rafiniran. Ne rečem, da kdo, ki pri njem sodeluje, tudi iskreno tako ne misli. Trubar je v osnovi vendar še naprej »naš«, saj pravzaprav nikoli ni nehal biti katoliški duhovnik, ko pa je v protestantizem padel nekako ponevedoma, tako rekoč v stanju polprisebnosti. Zakaj bi se branili Trubarjevega imena in bili pred njim v zadregi; spreglejmo mu tistih nekaj luthrovskih zmot in ga velikodušno sprejmimo nazaj v naročje rimske matere. Morda ga naredimo celo za katoliškega »cerkvenega učitelja«, kakor bi se pred leti skorajda že zgodilo z Luthrom in se morda tudi še bo, navsezadnje pa bi z njim lahko Slovenci dobili še enega »blaženega« in nazadnje »svetnika«, saj ne more škoditi, če je kakšen več. Za »narodov blagor« namreč. Saj bi se kar podalo, če bi se cerkev v Loki pri Zidanem Mostu začela imenovati »Cerkev svetega Primoža«, ko pa njegov kip že tako stoji nekaj metrov pred cerkveno stavbo. Tam je namreč služboval še kot katoliški duhovnik.

A tu je še tretji prijem. Najbolj grob in nevreden intelekta, ki ga spočenja. Je Trubar res tako velik in pomemben in za naš narod odločilen, kakor nekateri menijo? Kaj ne bi tu prišlo v poštev tudi kakšno redimenzioniranje? Predvsem še, ker ni znal dovolj dobro latinščine, grško pa je menda tako ali tako znal samo brati. Tu je stvar res vredna premisleka. Kako vse drugačen format »humanista« je bil katoliški župnik dr. Prygl, mimo katerega ni mogla niti imenitna knjiga dr. Primoža Simonitija »Humanizem na slovenskem«! Kaj zato, če je dal umoriti svojega protestantskega kolega, ampak latinsko in grško je znal, kakor se spodobi! Ali pa vzemimo humanista Nietzscheja, ki je bil v svojem času najmlajši in najboljši profesor stare grščine. Kaj zato, če je razglašal smrt Boga: glejte njegovo grščino! Ali drugi nemški filozof Martin Heidegger. Komaj kdo v Evropi je znal tako dobro grško kakor on. Kaj zato, če je pristal v nacizmu in adoriranju Hitlerja: glejte njegovo grščino! Ali pa vzemimo starega očeta komunizma Karla Marxa, ki je svojo doktorsko nalogo napisal v latinščini in mu tudi grščina ni bila tuja. Tudi Leninu ne. Kaj, če je vprašanje Boga razglašal za neobstoječe in je na oltar čaščenja postavil človeka: glejte njegovo latinščino! Ampak zanimivo: strogi profesor, ki še v pokoju ne more shraniti pedagoškega kazalca v žep, vidi neznanje latinščine pri kakšnem Janezu Vianeju, ki zaradi težav s tem jezikom skoraj ni mogel doseči duhovniškega poklica, skoraj kot simpatično vrlino... Kakor pač stvar nanese in kakor kaj potrebujemo.

A če lahko povsem zanesljivo rečemo, da Trubar ne pripada rimskim katoličanom, lahko z enako gotovostjo rečemo, da ne pripada tistim sodobnim protestantskim cerkvam, ki so se prav tako oddaljile od evangelija in tako tudi od prvotnega duha reformacije. Trubar pripada Jezusu Kristusu in njegovim odrešenim – in kdor hoče pripadati isti skupini in se po smrti srečati ne samo z Jezusom, ampak tudi s tistimi, ki jih je na križu odkupil in so to v veri sprejeli, torej tudi s Primožem Trubarjem, naj prebere njegovo še danes enako aktualno »Pridigo o veri«, ki je dostopna v sodobni slovenščini, naj sprejme vero, kakor je tam podana, in se mu bo to uresničilo, in bo sam videl in doživel, čigav je Trubar in čigav je tudi sam! In Gospod sam mu zagotavlja: »Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.«