Džohar Carnajev, čečenski bombaš, ki se je pred tednom dni prvič pojavil pred sodniki, v svoji izolirani celici čaka na proces, ki mu bo v najboljšem primeru prinesel dosmrtno ječo. Ne brez razloga: 15. aprila je Džohar oprtan z nahrbtnikom sledil svojemu nekaj let starejšemu bratu Tamerlanu. Med množico sta se premikala gibko in spretno. Na pločniku pred ciljem bostonskega maratona sta odložila svoj smrtonosni tovor in se oddaljila. Nekaj trenutkov za tem je udarilo enkrat in še enkrat. Šrapneli iz dveh v bombe spremenjenih ekonom loncev so ubili tri, ranili pa skoraj 300 ljudi. Mnogi gledalci maratona so izgubili noge, roke, oči.
Kot nekoč Jim Morrison
Eden od obeh morilcev od včeraj Združene države gleda z naslovnice slovite revije Rolling Stone. Džohar Carnajev, ki bo 22. julija napolnil 20 let, ima na fotografiji kodraste lase. Padajo mu čez čelo in okoli vratu, zakrivajo mu desno oko. Mladeniču angelskega videza na fotografiji poganjajo brčice in bradica, za katero si je želel, da bi rasla hitreje, bila gostejša in daljša. Kljub angelskemu videzu Džohar strmo gleda v kamero. Kot da se vidi v ogledalu in je tudi sam presenečen nad svojo lepoto. Čeprav je v višini Džoharjevega srca z velikimi črkami napisano »The Bomber«, je zaradi lepote njegov portret mogoče primerjati z Dorianom Grayem in s staro naslovnico Rolling Stona, na kateri je bil ovekovečen Jim Morrison, pevec skupine The Doors.
Rolling Stone, ki bo številko z Džoharjevo naslovnico dal v prodajo v prihodnjih dneh, je 12.000 besed dolg članek, v katerem je portret mladega bombaša in njegove družine, že objavil na spletu. Zgodba ima izredno kompozicijo in je dobro napisana. Gre za eno od tistih branj, ki se vas dotakne in vas ne pusti pri miru. Če začnemo na primer pri izgovarjavi zapletenega priimka v tuji državi. Nekaj o tem vem tudi sam, saj mojega priimka ni bila sposobna izgovoriti niti moja razredničarka slovenske srednje šole. Prav zaradi tega je Peter Payack, trener za rokoborbo v srednji šoli, Džoharju nadel preprostejši in širše sprejeti vzdevek Jahar.
Zgodba v Rolling Stone ima zaradi tega naslov Jaharjev svet. Toda med dvodnevno kampanjo zgražanja nad naslovnico in zahtev o prepovedi prodaje številke še ni bilo opaziti, da bi kdor koli od kritikov zgodbo tudi prebral. Džoharjev portret in portret njegove družine je nastal po nekajmesečnih pogovorih s sorodniki, prijatelji, učitelji in psihološkimi izvedenci. Kot že rečeno, zgodba je fascinantna. Kot kaže pa, in verjetno si Rolling Stone zaradi tega mane roke, Američane v tem škandalu moti predvsem to, da ima morilec angelski videz, dejstvo, da je njegova podoba skladna z ameriškimi standardi lepote. Tako priljubljena fotografija ni primerno orodje za nadaljevanje izganjanja hudiča. Ali pač?
Neuspela zgodba o uspehu
12.000 besed dolga zgodba o Džoharju, njegovem očetu, materi, o karizmatičnem bratu Tamerlanu, ki se je v iskanju lastne identitete vrgel v naročje islamu in ga je ta uporabil kot orodje za teroriziranje članov družine, je zgodba o procesu neuspele integracije. Celotna družina Carnajevih, ki je bila sprva navdušena nad Ameriko – kako ne bi bila, potem ko so iz Kirgizistana, kjer so jih preganjali Rusi, pristali v liberalnem Cambridgeu – je zdaj izginila s površja Združenih držav. Ločeni starši so se zaradi ekonomskih težav morali vrniti v Rusijo, Džoharjevi sestri, o katerih vemo zelo malo, sta se podredili volji pokojnega starejšega brata, se ogrnili v islamska oblačila in izginili neznano kam. Tamerlana so zagrebli na neznanem pokopališču. Džohar je v temnici, iz katere ne bo pogledal nikoli več. In vendar je bil v svoji fazi Jaharja Džohar zelo zadovoljen z življenjem v Boston-Cambridgeu. Bil je izredno dober dijak, športnik in vodja, zabaven »dude« in dekleta so ga občudovala. Toda vse te uspehe je moral deliti zunaj družine. In prav tukaj zgodba o uspehu spremeni smer in začenja drveti v tragedijo, česar pa Američani očitno nočejo slišati. V Bostonu revije menda ne bodo prodajali.
