Kje so torej slovenska območja višje rodnosti?
Sam jih imenujem fertilni ali tudi beli polmesec, ta pa se razteza od Bohinja prek Cerknega, Gorenje vasi, Žirov, Logatca, Borovnice, deloma Cerknice in Loške doline čez Bloke, Ribnico in Suho krajino vse do Trebnjega in Šentjerneja. Gre za razmeroma veliko območje, vendar pa je gostota prebivalstva dokaj nizka za slovenske razmere. Ime ima še dodatno konotacijo, saj zajema območja, ki so med drugo svetovno vojno in tudi po njej doživela precejšnjo izgubo prebivalstva. Bejbi bum po drugi svetovni vojni je želel nadomestiti strahotne izgube moške populacije, kar je eden temeljnih razlogov, da se je v tem pasu ves čas pojavljala višja rodnost. Območji z višjo rodnostjo v zadnjih desetih letih sta tudi Zgornja Savinjska dolina in osrednji del Slovenskih goric, in potem je tu še nekaj manjših otočkov, na primer Moravče, Lukovica in Vipava. Pri tem mislim, da so blizu oziroma dosegajo stopnjo enostavne reprodukcije prebivalstva, ko ženska v povprečju rodi 2,1 otroka, kar pomeni, da se ohranja številčnost mlajših generacij.
Absolutno. Pa ne zaradi tega, ker je vrednost sama po sebi tako zelo nizka, saj ne kaže realnega števila rojenih otrok na žensko, ampak neko trenutno povprečno vrednost. V Sloveniji smo pod mejo enostavne reprodukcije 2,1 otroka na žensko padli po letu 1980, od takrat pa rodnost nenehno pada. Izjema je leto 2000, ko se je zgodil fenomen dvatisočice in je rodnost narasla. Morda je šlo za vraževernost, ali pa samo za željo, da bo otrok rojen v tako okroglem letu. Vendar je skok zelo majhen. Zanimivo je, da so ta fenomen leta 2000 opažali v večini evropskih držav. V zadnjih šestih letih pa se je padanje umirilo in se rodnost znižuje zelo počasi. Skrb vzbujajoča je izguba v generacijah, ki jo tako nizka rodnost napoveduje. Če generacija, v kateri je recimo 35.000 oseb, rodi samo 17.000 otrok, to pomeni, da se je prepolovila, in to je glavni problem. Mlade generacije, ki prihajajo, so pol manj številčne od zdaj aktivnih. Sama rodnost se niti ni tako zelo zmanjšala, velike težave povzročajo predvsem vse večje generacijske razlike.
Te verjetno pomenijo, da se bodo mlade generacije zelo težko "obnovile" na številčnost sedanjih?
Točno to. Zelo pomemben je kazalec končne rodnosti, gre za povprečje živorojenih otrok na žensko po končanem rodnem obdobju. Demografi predpostavljamo, da je to je po petdesetem letu, saj smo pri nas v več kot desetletju imeli samo dve materi, ki sta rodili pri petdesetih. Če se končna rodnost zmanjša pod mejo enostavne reprodukcije, gre za zelo kritičen položaj, saj tudi z zelo aktivno demografsko politiko na te ženske ne moremo več vplivati, naj rodijo več otrok. To pa že pomeni generacijski primanjkljaj, ki je v Sloveniji strahovit.
Med drugim tudi podaljševanje vstopanja v starševstvo. Starost matere ob rojstvu otroka se je povišala za tri do pet let. Nekoč pa je ta starost padala. Gre za obdobje tako imenovane seksualne revolucije, ko so ženske zelo zgodaj postajale matere. Fenomen odrešitve ženske v socializmu, ko so dobile več pravic, je med drugim povzročil, da so začele delati, se odcepile od družine in začele živeti v drugih bivalnih okoljih, postale ekonomsko manj odvisne od drugih, in takrat se začne trend zniževanja rodnost. To ni bil zavesten proces, sploh ni nujno, da gre pri tem za racionalne odločitve, vendar podatki kažejo, da so se na splošni slovenski ravni stvari tako odvijale.
V sedemdesetih letih pa je vendarle prišlo do ponovnega dviga rodnosti. Kako pa pojasnjujete ta skok?
Dolgo časa se je pojavljala teza o višji rodnosti priseljenk, ki pa sploh ne drži. Prvi val priselitev je sicer res bil v prvi polovici šestdesetih let, ko se je Slovenija iz emigracijske prelevila v imigracijsko državo, in se ujema s skokom rodnosti. Vendar pa se je samo znižala starostna meja, ko so ženske začele rojevati, kar je na videz povečalo rodnost, samo število dejansko rojenih otrok v posamezni generaciji pa se ni povečalo. Znani slovenski demograf Dolfe Vogelnik je ocenil, da se je do leta 1965 pri nas zaključil demografski prehod, in dejansko je takrat rodnost padla s povprečnih treh otrok na mater na raven enostavne reprodukcije. Danes plačujemo ceno, ker se starostna meja, ko ženske prvič rodijo, spet zvišuje, kar pomeni, da je skupna rodnost sicer nizka, vendar pa ni nujno, da se tako močno zmanjšuje tudi število otrok, rojenih v posamezni generaciji žensk.
V našem vrednostnem sistemu je zelo pomembna varnost. Bili smo navajeni, da imamo zagotovljene določene stvari. V Združenih državah denimo je rodnost še vedno na ravni enostavne reprodukcije, tudi pri belopoltih Američanih. To je zaradi tega, ker se mlajši odločajo za starševstvo, poleg tega so navajeni na življenje v kapitalizmu, ženske se ves čas zavedajo, da jih delodajalec lahko vsak trenutek vrže na cesto. Pri nas se šele navajamo na ta turbokapitalizem, negotovost pa zagotovo ne pripomore k večji rodnosti. Saj veste, "najprej štalca, pol pa kravca".
Torej je pomanjkanje stanovanj in njihova težka dostopnost za mlade eden od ključnih zaviralnih elementov pri odločanju za otroke?
Zagotovo. Poudaril pa bi še povsem medicinski problem. V Sloveniji pari dolgo časa živijo drug z drugim, preden se odločijo za otroka, kar pripelje do naveličanosti partnerja, to pa pomeni, da so zanositve težje, saj ni več močnega impulza med njima. To še dodatno podaljšuje povprečno starost mater pri prvorojencu. Po nekih podatkih medicincev ima kar 60 odstotkov mladih parov težave z zanositvijo. Podatki so sicer neuradni, saj je spolnost še vedno tabu tema in ljudje neradi govorijo o svoji spolni moči. Če toliko časa paziš, da "se ne zgodi", je težko pripraviti zasuk, ko je vse urejeno - služba za nedoločen čas, stanovanje, avto...
Kako pa pojasnjujete povečevanje deleža žensk, ki so sklenile, da ne bodo imele otrok?
Seveda je razlogov več. Nekatere so dejansko sklenile, da ne bodo imele otrok. Pri drugih pa je prisoten medicinski vidik, ko zaradi različnih vzrokov niso zmožne zanositi. Precej je tudi nekompatibilnosti partnerjev. Zanimiva je primerjava s Hrvaško, ki kaže, da je bil delež žensk brez otrok v Sloveniji bistveno nižji, pa čeprav so tamkajšnje razmere zelo podobne. Po anketi iz začetka devetdesetih v takratni generaciji ni rodilo le 2,5 odstotka žensk, kar pomeni, da je potomca imela skoraj vsaka Slovenka, kar nas uvršča v sam svetovni vrh. Nekoč pa je bilo za deželo Kranjsko značilno, da okoli četrtina žensk ni imela potomcev.
Ljudje so bili takrat zaradi načina produkcije vezani na domačijo, zato so obstajali tako imenovani strici in tete brez otrok. Ženske se niso poročale, ker niso dobile primernega partnerja, tudi zaradi precej razslojene družbe. Poleg tega so se že takrat zavedali, da bi preveč otrok - kar je spet zelo raztegljiv pojem - na majhnih kmetijah povzročilo njihovo pretirano drobljenje.
Zanimivo je, da se ob vseh naštetih težavah zaradi premajhne rodnosti na globalni ravni soočamo s povsem drugačnim pojavom - s preveliko in prehitro rastjo števila prebivalcev. Kaj je vzrok za takšne razlike?
Pravzaprav gre za prepad med Evropo in večino preostalega sveta. Stari demografski režimi, ko mlado prebivalstvo ne obnavlja več starega, so namreč značilni za večino evropskih držav, izjema sta le Albanija in Turčija. Podobne težave imata še na primer Singapur in Japonska. Slednja že vrsto let beleži zelo nizko rodnost, vendar njeno prebivalstvo še vedno narašča, predvsem zaradi učinka starostne strukture. Generacije, ki so številčnejše, namreč šele prihajajo v najstarejše obdobje, hkrati pa se oskrba prebivalcev tako izboljšuje, da čedalje več ljudi dočaka visoko starost. Kar pa ne pomeni, da se zvišujejo najvišje dosežene starosti. Biološki maksimum je še vedno okoli sto let, oziroma med devetdesetim in stotim letom starosti, kot ga določajo demografi.
Treba je ločiti med dolgoročnimi projekcijami in kratkoročnimi realnejšimi napovedmi rasti prebivalcev. Projekcije so seveda predvsem analitično orodje, s katerim ugotavljamo, kam peljejo obstoječi trendi. Tako je bila pred kratkim objavljena projekcija gibanja prebivalstva do leta 2300. Po njej bi Slovenija imela le še okoli 20.000 prebivalcev, po drugi strani pa naj bi v Kongu živelo 300 milijard ljudi...
Kakšni so potemtakem trendi rasti? Bomo ljudje preplavili svet oziroma ga bodo recimo Azijci?
V Aziji je število prebivalcev najbolj naraščalo v 50., 60. in 70. letih minulega stoletja, potem se je rodnost začela počasi umirjati. V starejše starostne skupine prihajajo velike generacije, in to še povečuje število prebivalcev, rodnost pa pada proti ravni enostavne reprodukcije.
Svet je že zdaj prenaseljen, vendar predvsem z vidika porabe virov in onesnaževanja. Pred tridesetimi leti je tako imenovani rimski klub izdal knjigo z naslovom Meje rasti, v kateri je ocenil, da lahko Zemlja prenese največ dvanajst milijard prebivalcev. To je bila nekako splošno sprejeta teza, ki se mi zdi dokaj realna. Prav lahko, da bo število prebivalcev do leta 2050 naraslo na devet milijard, že zdaj nas je 6,3 milijarde. Vendar tendenca rasti svetovnega prebivalstva teži k stagnaciji in prepričan sem, da se bo ustavila. In ni nujno, da se bo ustavila pri meji dveh otrok na družino. Potem se bomo soočali z bistveno hujšimi težavami. To se v Evropi že dogaja, le da si pred tem za zdaj še uspešno zatiskamo oči.
Mislite težave s pomanjkanjem delovne sile?Ne samo to. Vzemimo problem zelo številčne skupine starostnikov. Kdo jo bo vzdrževal? Izredno se bo povečalo število hiralnic, to bo postal velik posel, staranje prebivalstva lahko pripelje do zelo ostrih socialnih konfliktov. Dandanes so upokojenci v izredni formi in dolgo časa vitalni, tako da se za pravo starost štejejo šele osemdeseta leta. Tako vitalni ljudje so še zmeraj sposobni oboroženih konfliktov, predvsem pa bo zanje značilno, da bodo lastniki kapitala. To bo povzročilo strahovit konflikt, če se ne bo dosegla enakomerna generacijska reprodukcija.
Kakšen je izhod iz te pasti staranja številčno zelo obsežnih generacij?
Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi vsi živeli do biološkega maksimuma? Imeli bi ogromno prebivalstvo, ki bi ga morale vzdrževati maloštevilne mlade generacije. Zato pričakujem, da se bo čez čas delež starejših nehal povečevati in se začel celo zmanjševati. Ker ne bo gospodarskega razloga za vzdrževanje tako dolge starosti, se bo medicinska oskrba zaradi pragmatičnih razlogov zmanjšala. Sliši se grozno, ampak domnevam, da bodo ljudje prepuščeni sami sebi. Gre za realno perspektivo po preteku naslednjih petdeset let v obstoječem družbenem sistemu.
Seveda, v Sloveniji ne bomo mogli samo s povečano rodnostjo popraviti velikosti generacij. S popravkom rodnosti na dva otroka na žensko bomo samo zadržali njihov sedanji obseg. Ob upoštevanju povprečne življenjske dobe okoli 75 do 80 let to pomeni, da nas čez 70 do 80 let ne bo več kot 1,3 milijona Slovencev. Če želimo ohranjati število prebivalcev pri približno dveh milijonih, bomo morali sprejemati priseljence. Sedanji družbeni sistem potrebuje zadostno število aktivnega prebivalstva, ki vzdržuje neaktivno, staro in mlado. V dobro gospodarske rasti bo priseljevanje nujno.
Priseljenci hkrati povzročajo odpor in strah avtohtonega prebivalstva, še zlasti če gre za majhne skupine. Slovenci se v zadnjem času nismo ravno izkazali kot odprti za drugačne, priseljene...
Strah je največkrat posledica neznanja. Pri Slovencih je še toliko opaznejši, ker smo pretirano obremenjeni s svojo majhnostjo. Preseči bi morali stalno govoričenje, kako smo majhni in nepomembni. Morali bi se zavedati, da ima samo dvesto od 6000 jezikov svojo državo, in s tega vidika smo veliki. Skupina z dvema milijonoma govorcev je z vidika jezika velika. Luksemburžani ne razglašajo vsak dan, kako so majhni, tudi celinska Danska je komaj kaj večja od Slovenije. Miselnost o majhnosti slabo psihološko vpliva na ljudi, v glavi jim roji, da bomo tako ali tako izumrli, in pri takem razpoloženju težko spodbujaš višjo rodnost.
Sam opažam le tiho politiko priseljevanja. Slovenija namreč še vedno nima jasne in celovite demografske politike, vse je del nekih drugih manjših politik, nekaj se dela na področju stanovanjske politike, nekaj na področju družinske, še vedno pa ni vizije, kako upravljati prebivalstvo. To je velik problem. Podatki kažejo, da je v generacijskem smislu stanje zelo napeto, trend pa se nagiba v smer možnih notranjih konfliktov v družbi, in to vlada ve. Ne govorimo samo o odtujenosti, ampak o dejanskem pomanjkanju aktivnega prebivalstva. To za sabo potegne tudi druge stvari, recimo preveč zaposlenih v šolstvu, preveč zaposlenih v otroških dispanzerjih.
Kolikšen pa je letni migracijski prirast prebivalstva v Sloveniji?
Slovenija je migracijsko relativno dinamična: po statističnih podatkih sodeč se je leta 2003 priselilo blizu deset tisoč prebivalcev, odšlo pa jih od šest do sedem tisoč. Migracijski prirastek je, razen leta 1998, ko naj bi se po podatkih statističnega urada odselila precejšnja skupina ljudi, v zadnjem obdobju znašal od dva do tri tisoč priseljencev in je ves čas višji od izgub, ki jih povzroča večja smrtnost od rodnosti. Tako število prebivalcev v Sloveniji narašča za več kot tisoč ljudi na leto.
Začasno še, problem pa bo nastal kasneje, ko bodo najštevilčnejše generacije prišle v staro obdobje in začele umirati. Smrtnost bo narasla z 19.000 na 35.000. In takrat tega ne bo več mogoče urejati na tak način. Razen če se bomo odločili in migracijo povečali za tri- do petkrat. Slovenija ima to prednost, da je relativno majhna država in lahko vsaj malo usmerja priselitve, recimo s stimuliranjem selitev s sorodnih območij, na primer BiH, Srbije, pa recimo Slovaške ali Madžarske.
S čisto tehnološkega vidika bi se verjetno dalo priseliti nekaj tisoč ljudi več, verjetno pa večina tega ne bi sprejela oziroma ne bi zmogla integrirati takšne količine ljudi?
Ni nujno. Slovenija je pred stoletjem imela komaj milijon prebivalcev in je migracijsko izredno prepišno območje. To nam kažejo že naši priimki, med njimi so nemški, francoski, ruski, pa seveda hrvaški, srbski... Poleg tega so priimki relativno nova stvar. Ne vemo niti tega, koliko je bilo staroselcev, ko so v naše kraje prišli Slovani in se pomešali z njimi, skupaj s Slovani so prišli Avari... V Sloveniji ni forme tipice, nimamo tipičnega pripadnika Slovencev, ki bi ga lahko prepoznali kot takega. Nismo nastali iz majhne skupine, da bi imeli neke skupne poteze.
Gotovo, če bo prišlo do močnejšega mešanja prebivalstva. Delež, ki ga danes predstavljajo migracije, je namreč v upadu. Vendar pa se je število prebivalcev tako povečalo, da je težko spraviti v gibanje večje množice. Konec koncev se je zelo težko seliti, tipična populacija, ki se seli, je stara od 20 do 25 let. Zaradi vseh ovir, ki nastopajo pri selitvah, delež teh, ki so pripravljeni na to, ni tako visok, kot je nekoč že bil. Spomnimo se samo množičnih selitev v ZDA.
Kaj pa je razlog za takšno statičnost?
Vemo, kakšne so recimo investicije Evropske unije v njeno preoblikovanje v trdnjavo, s katero preprečuje doseljevanje. Evropa se zaveda, da ima primanjkljaj prebivalstva, in si ga želi pridobivati, vendar ne na odprt način. Treba je namreč upoštevati še en gospodarski vidik - delo na črno. Nedokumentirani priseljenci, tako imenovani ilegalci, so pripravljeni sprejeti najslabše plačana dela in za ta denar delati bistveno več. Njihova blaginja se zaradi političnega preganjanja zagotovo zmanjša, tako da gospodarski vidiki migracij popolnoma odpovejo: nekdo se želi preseliti, da bi mu bilo bolje, v resnici za manjši denar gara bolj kot v svoji izvorni državi. Če bi EU odprla meje, bi se vanjo zagotovo priselilo večje število ljudi, hkrati pa s postavljanjem ovir olajšuje sivi ekonomiji, da izkorišča ceneno delovno silo, ki se postavlja skoraj v suženjsko razmerje. Delež migrantov tako v resnici pada.
Morda bo res prišlo do njega, vendar se mora najprej še bolj korenito spremeniti starostna piramida Evrope, prebivalstvo mora postati še bolj ostarelo in bistveno bolj ranljivo, z zelo malo prebivalci, ki bi bili sposobni tudi fizične obrambe. Potem bo dejansko prišlo do prelivanja. Veliki imperiji so propadali zaradi nizke rodnosti. Tako grški zgodovinar Polibij nekaj let pred vdorom in naselitvijo Slovanov vse do Peloponeza piše, da "grška ženska ne želi več rojevati in se hoče dobro imeti". Čeprav so takšni množični prelivi v moderni dobi zelo malo verjetni.
