Pengovov opus po Svetinovih besedah izpričuje, da se je v lutkovnem gledališču prelomni trenutek zgodil desetletje pred prelomom v dramskem gledališču. Glavnina njegovih predstav namreč sega v 50. leta in prav s Pengovom se je, tako Svetina, slovenska lutkovna ustvarjalnost postavila v središče evropskega lutkarstva. Strokovna kritika mu sicer zaradi "šablone, da so lutke za otroke" ni bila naklonjena v tolikšni meri, kot bi si zaslužil, v gledališkem muzeju pa so prepričani, da gre za pravo gledališko umetnost, ki je ravno s Pengovom dosegla svoj umetniški vrh.

Podobno meni Matjaž Loboda, avtor razstave in sourednik kataloga, ki je Pengova označil za utemeljitelja sodobne slovenske lutkovne umetnosti. "On je naše lutkarstvo popeljal v svet, vendar le malo ljudi ve zanj. Med prebiranjem kritik sem ugotovil, da je Jože Pengov omenjen le med vrsticami, nihče ga ni omenjal kot profiliranega ustvarjalca." Po besedah Lobode je bil veliko bolj cenjen v tujini kot doma, poleg tega je bil dolga leta član predsedstva mednarodne lutkovne organizacije Unima, kar mu je med drugim omogočilo predstavljati našo umetnost svetu.

Katalog pripoveduje o Pengovovih začetkih, ko se je njegova ljubezen do lutkarstva porodila v marionetnem lutkovnem gledališču, ki sta ga koncipirala njegova brata Slavko in Ivan, spomni na njegovo sodelovanje z Radiem Ljubljana, kjer je na njegovo pobudo nastal takrat priljubljeni duet Jožek in Ježek s Franom Milčinskim, pa na njegovo vlogo veseljaka Pavlihe, ter prikaže njegov vstop na profesionalni lutkarski oder. Poleg že omenjenih Pengovovih teoretskih zapisov so v katalogu zbrani tudi spomini nekaterih pričevalcev, nekatere ocene in natančen popis njegovih del ter fotografski utrinki iz njegovih uprizoritev.

Na razstavi bodo na ogled fotografske upodobitve njegovih predstav, koncipirana pa je z mislijo na otroke kot ciljno publiko, za katere bodo, kot je napovedal Svetina, pripravili tudi ogled Zvezdice zaspanke.

Jože Pengov je v dveh povojnih desetletjih v takratnem Mestnem lutkovnem gledališču, danes Lutkovnem gledališču Ljubljana, pripravil okoli dvajset predstav, med drugim Martina Krpana, Obutega mačka, Ostržka, Volka in kozličke, morda najbolj prepoznavni - Žogico Marogico, ki je po Svetinovih navedbah doživela že več kot tisoč ponovitev, in Zvezdico Zaspanko, s katero je Pengov leta 1958 prodrl v svet na festivalu v Bukarešti. Za njegov največji dosežek pa štejejo Sinjo ptico po Mauriceu Maeterlincku, ki so jo poleg Pengova sooblikovali slikar France Mihelič in skladatelj Uroš Krek. Njena enkratna scenska uresničitev je bila leta 1972 skupaj z lutkami za Zvezdico Zaspanko za vedno izgubljena v požaru, medtem ko je slednja ostala zabeležena na filmskem traku.