IZ ZGODOVINE

Oglarstvo je zelo staro opravilo, ko so s pomočjo oglja topili rudo, kar je bil osnovni pogoj za pridelovanje kovin. Na Slovenskem datirajo najstarejše najdbe nekaj tisočletij v preteklost (čas Keltov in Ilirov na območju Dolenjske in Bele Krajine). V 16. stoletju, v času železne mrzlice, se je oglarstvo zaradi velikih potreb fužinarstva in železarstva razmahnilo po vsej Sloveniji. V tem času so rudarski sodniki podeljevali pravice do oglarstva. Tradicija se je nato prenašala iz roda v rod. Med kmeti in oglarji oziroma fužinarji je velikokrat prišlo do sporov, ki so se pogosto končali na sodišču. Za potrebe Žiga Zoisa (okoli leta 1777) je delalo že 86 oglarjev v Bohinju, še več pa jih je bilo zaposlenih v Fužinah na Savi. V tem obdobju je bilo štajerskim in dolenjskim gozdovom prizaneseno. Zanimanje za oglje je začelo usihati konec 19. stoletja, ko se je pojavil koks, pa tudi cene lesa se je zvišala. V 20. stoletju, v času med obema vojnama, je bilo še vedno največ oglarjev na Gorenjskem, Dolenjskem in na Pohorju. Večino oglja je šlo v Italijo. V začetku tridesetih let prejšnjega stoletja pa je ponovno opazen zaton z izjemo Pohorja, kjer se je razvilo kovaštvo (Zreče, Muta, Lovrenc itd.). Danes je kop iz leta v leto manj. K že prej omenjenemu Dolu pri Litiji bi dodali še nekaj gorenjskih, denimo Jelovico, okolico Tržiča in Poljansko dolino, na Štajerskem pa Pohorje, Kozjak, Kozjansko in še nekaj občasnih kop po Sloveniji.

IZ RODA V ROD

Oglarska umetnost se prenaša ustno iz roda v rod. Oglarji, kopaji, čiči so bili stalni gozdni delavci, potujoči drvarji ali samo občasni delavci, ki so se spoznali na to obrt. Pred leti so oglarji živeli v gozdu ob kopah v lesenih kočah, imenovanih skorjevke. Zaradi daljše odsotnosti od doma so živeli skromno. Žganci in kislo mleko so bili pogosto na njihovem jedilniku. Pri zajtrku pa je bila obvezna ječmenova kava. Časi so se spremenili. Zdaj postavljajo kope blizu domačij, zato ni treba spati v oglarskih kočah. Postopek pridobivanja oglja pa je bolj ali manj ostal enak. Kopišče in kopo je treba pripraviti ročno, le nekatero orodje se je posodobilo (motorne žage, traktorji, ki so v pomoč pri spravilu lesa). V današnjem času uporabljamo dva načina pridobivanja oglja: prvi je s segrevanjem lesa pri omejenem dostopu zraka (lesno oglje), drugi pa s segrevanjem lesa brez prisotnosti zraka (retortno oglje). Pri oglju je glavna sestavina ogljik. Sprememba lesa je popolna, tako fizična kot kemična. Prostornina se zmanjša skoraj za polovico, teža za četrtino, kurilna vrednost pa se poveča za dvakrat. Energetska vrednost oglja je večja od lesa, kajti z njim dosežemo precej višje temperature. Oglje ne gori, ampak tli brez dima. Nekoč tako cenjeno blago v industriji se danes uporablja le še v kemični industriji, gumarstvu, proizvodnji specialnih jekel v železarstvu, pri spajkanju bakrene in pocinkane pločevine, za razne filtre pri čiščenju vode in plinov. Namensko oglje je osnova za likovne umetnike v črno-beli tehniki. V kulinariki pa je razširjeno in uporabno pri peki mesa na žaru.

UPORABNE VSE VRSTE LESA

Za kuhanje oglja so uporabne vse vrste manjvrednega lesa. Trši les daje težko in boljše oglje (bukev, gaber, hrast, jesen in javor), mehkejši les daje laže oglje (jelša, lipa, brest, topol, breza). Najboljše oglje dobimo iz bukovega lesa pri počasnem pooglevanju. Les mora biti zračno suh, polena dolga en meter, da so primerna za zlaganje v kopo. Nekoč so oglje pridelovali v jamah, z razmahom fužin pa so ga začeli kuhati v kopah. Kope so se razlikovale po obliki, bile so okrogle, pokončne, podolgovate in ležeče. Delo oglarja je zamudno in umazano s precej dima. Ko je oglje ohlajeno, ga spravijo v papirnate vreče, ki romajo do trgovca. Cena za kilogram ne presega 100 tolarjev, zato je zaslužek skromen. Samo od oglarstva se težko živi. Pravo nasprotje so trgovci, ki poberejo glavnino zaslužka. Zaradi naštetih neskladij je v Sloveniji vse manj oglarjev. Nekaj zanesenjakov pa še živi med nami, to so tudi domačini z Dola pri Litiji.

Oglarska pot

Pred kratkim so v okolici Dola pri Litiji odprli oglarsko pot, kjer si lahko ogledate postopek oglarjenja ter druge naravne in kulturne znamenitosti kraja, kot so slap Bena, cerkev sv. Roka in Katerine, Gradišče, kovačija, apnenica. Med živalmi pa srečamo potočnega raka, srnjad, divje svinje, rjavega medveda itd. Naj omenim še nekaj posebnosti rastlinskega sveta: opojna zlatica, kranjska lilija, brstična lilija itd. Oglarsko pot, ki je markirana (bela očesa in rdeče črte), lahko odkrivamo postopoma ali v celoti, za kar boste potrebovali od slabe ure do nekaj ur hoje. Dostop je možen iz več smeri, denimo iz Litije, Zagorja, Mirne, Trebnjega in Radeč.