Ste letnik 1968?
Da, vendar pa govorim, da sem star 43. Vsi so tako zelo obremenjeni s starostjo. Fino mi je, da sem, kar sem, in da je, kot je. Vsi?
Ti, ki jih poznam, s katerimi se družim v teatru, pri filmu, v svojem poslu. Pravim, blazno. Ja, blazno! Plastike pa to in ono, vsega je na pretek. Kje, kdo, kaj je bil, je oni tako, bi se, se ne vidi, se vidi, kakšne so katere kreme, kaj imaš pa ti, in tako naprej v nedogled. Načeloma se mi zdi vse to super, vendar pa so šle stvari majčkeno čez rob. Dolgo sem na sceni in doživel sem že, da so me ljudje poskušali kar tipati, češ: "Kaj imaš pa ti? Čakaj, čakaj, saj imaš nekaj tamle, a ne." Popolnoma "adijo"! In: "A 43 let imaš? Ah, prav lepo imaš narejeno." To je način, da se delam norca. So ljudje prišli tako daleč, da hodijo k plastičnim kirurgom s fotografijami znanih osebnosti, naj jim naredijo podobne nosove, ličnice ali karkoli drugega?
Seveda. Tega je veliko. Meje so seveda v naših glavah in vse je odvisno od posameznika, kako zdrav je, kako je obremenjen s samim sabo ali pač ne. Fino se mi zdi hoditi po meji, vendar pa je lahko hudo, ko greš čez. Dobro je imeti okoli sebe ljudi, ki te opozarjajo, da balansiraš. Govoriva o ljudeh, ki se razmeroma pozno odločijo za eksperimente, s katerimi do takrat niso imeli izkušenj, kar pripelje do 40 let starih kokainskih odvisnikov, ki prej niso skadili niti grama marihuane?
Tega je veliko, in prav v našem svetu. Ljudi odnaša čez mejo. Vsi nenadoma postanejo blazno znani, blazno lepi, blazno pomembni, blazno uspešni. Ko pomisliš, da si blazno uspešen, si že prestopil mejo. Slišim, da znate ob svojih bizarnih stvaritvah zadovoljiti tudi najbolj običajne oblačilne in kostumografske zahteve, kot je lik učitelja ali lovca.
To je nedvomno najtežje. Obleči nekoga v nekaj določenega, kar je znano. Recimo predstava Mateje Koležnik, ki jo trenutno delam. V njej nastopajo običajni ljudje kot midva ali punca za sosednjo mizo. Take kostume je najtežje narediti. Ali pa sodobna filmska kostumografija. Če gledaš površno, se zdi, kot da vse skupaj ni nič, a prav to je najtežje. Dogajajo se najbolj neumne napake, ki porušijo vse. Na primer klošar, ki ima v rokah steklenico heinnekena?
Na primer to. Ali pa najbolj osnovna stvar. Prostitutka v naših filmih je vedno v rdečem. To je narobe. Prostitutka ne sme biti v rdečem, ker vsak najprej pomisli, da mora biti v rdečem. Zločinci pa v črnem. Halo! To je skregano z vsem. Zakaj se to dogaja?
Ker ljudje ne razmišljajo in ne napredujejo. Ali pa, ker nekateri prelahko pridejo do položaja, da o tem odločajo, da delajo film, predstavo, karkoli že?
Ker je prostor premajhen in so vsi že kot družina, v slogu: "Veš, ona je moja sestrična in ona je to že delala. Nekoč je za mojo teto skvačkala krilo." Treba je razmišljati in upoštevati, kar vidiš. Verjamem, da je to nekaterim težko. Nimam šole, imam pa, hvalabogu, intuicijo. Vse, vse, vse in vse je intuicija. Sam se ji prepuščam. Ne moreš delati po shemah. Če skombiniraš zeleno krilo in rdečo bluzo, ni nujno, da bo funkcioniralo. Vsako stvar je treba preskusiti. Igralce moraš poznati. Natanko vem, kateri ima katero hibo. Treba se je usesti, predebatirati stvari in ujeti duha. To je končni cilj. Rekel bi, da izhajate iz tega, da poznate in znate prepoznati primitivizem, da vselej pomislite, kakšne so pravzaprav stvari v resnici.
Kostumograf mora biti tudi psiholog. Ne moreš biti kostumograf zato, ker so ti osebno všeč rumene srajčke pa dva roza gumba. Sploh ni stvar v tem. Pomembno je, da opazuješ ljudi - kdo, kje, iz katere družine... Zabava me opazovati ljudi, vseeno, kje sedim, ponavadi sem sicer tukaj, v čajnici. Mimo gre človek, ki je povsem normalno oblečen, vendar pa lahko en sam detalj zmoti in da vedeti, da ta oseba ni v obleki, ampak v "kostumu". Detajl, ki da vedeti, na kakšen način se ta človek ukvarja s svojo podobo. Pri tem ni pomembno, ali gre za uslužbenko v banki ali za nogometaša. Nekaj je, kar mi odpre vrata, potem pa se mi začne "vrteti": kje bi lahko bil v službi, kaj dela, kje bi lahko kupil majčko, ki jo ima, in tako naprej. Cela zabava. Policijski um?
Ja, vendar pa je to za moje delo dobro. Senzorje imam stalno vklopljene. Vas zanima, katera od značilnih zagrebških fraz mi je najljubša?
Seveda, katera? Svinjo jedna.
Hahahaha! Lepo. So vas kdaj v življenju pretepli?
Ne. Nikoli nisem zašel v tako situacijo. Ko pomislim na vaše kreacije, moram reči, da jih ne razumem. Na eni strani se mi dozdeva, da bi lahko izhajali iz dvornih oprav na francoskem dvoru, na drugi strani pa se mi zdi, da predvsem ženske spreminjate v nekakšne bogomoljke. Od kod te bogomoljke?
Sem megaloman. Pri oblekah, ki jih delam za razstave, mi je najpomembneje, da je to, kar vidim, lepo. In potem je vse to pretiravanje treba spraviti v neko formo. Zgodovino imam stalno nekje blizu. Ne vem, zakaj, a blizu mi je. Na videz je vse baročno, vendar pa samo na videz. Bogomoljke, ki jih omenjate, so iz leta 1920. Recimo film Oliwer Twist. Tam se pojavljajo predolgi cilindri, previsoke hlače, previsok ovratnik in tako naprej. Zame je to preprosto lepo. Ni nekega zakaj. Gre za čisto kreativno intuicijo, ki se ji prepustim. Sam bi na vsako obleko dal tipalke, pa podaljšan rep. Rekel bi, da dandanes ni več mogoče, da bi fant iz delavske družine v Ljubljani samo s svojimi idejami zbudil takšno pozornost, kot ste jo vi v osemdesetih, ko ste se prebijali. Saj ni šlo toliko za velikodušnost kot predvsem za to, da je bil takrat trend poslušati in biti dovzeten?
Najbrž res. Razmere v svetu so se spremenile. Če pogledam sebe in svojo priložnost ali pa kogarkoli drugega, ne vidim "finte". Sam ne igram in ne "fintiram". Seveda znam predvideti določene odzive, vendar če znaš, če si dober, ni problem, kje si, kdaj smo, so to osemdeseta, devetdeseta ali karkoli drugega. Je pa res, da je bila v osemdesetih v zraku neka želja po novem, inventivnem, drugačnem. Lačni novega. Spet je to veljalo za ves svet. To je bil izjemen ustvarjalni trenutek. Danes so stvari strogo preračunane. Če hočeš danes živeti od ustvarjalnosti, moraš prekleto dobro vedeti, kdo si in kako boš delal. Pravite, da vam ni najljubši Zagreb, kjer ste živeli, ampak Ljubljana. Tudi meni, vendar pa, zakaj vam?
Ne vem. Po duhu mi je Ljubljana ljubša. To je tako, kot če vzameš kuferček in greš po svetu, zamenjaš nekaj mest, pa prideš v Koln in si rečeš, tukaj sem doma. Res lahko to naredite? Sam se vedno počutim vsaj "turist" in prav neka žalost me spreleti v takšnih situacijah.
Haha, zakaj? Ko v tujem mestu vidim ali doživim res dobre stvari, me vedno zmoti, da mi za to, da bi jih lahko razumel in vzel za svoje, manjka, da nisem tam preživel otroštva.
Sam nimam teh vezi, nimam te vrste "tona" v glavi. Uf, to me preseneča. Kako to? Kako to, da se ne spomnite svojega kvarta, vonja domačega mesta, kombinacije vonja hrane in copat na šolskem hodniku, kjer ste zrasli, kaj vem česa še?
Pač. Zdi se mi, da sem doma v Ljubljani. Da je to moj dom. Zagreba ni. Še posebej sem doma v tem kvartu okoli čajnice. Ljubljana mi ustreza po duhu. Je lahka in melanholična. Še posebno mi je všeč oktobra. S kom iz Zagreba ste ohranili stike?
Z mamo in sestro. Menda ste se izognili odhodu v vojsko. Kako?
Res je. Zelo zabavno. Na pogovor sem šel v svoji opravi, ostrižen na irokezo, bel v obraz, z dolgimi nohti, v črnih čipkah, naparfumiran z najslajšim maminim parfumom. Ob šestih zjutraj. Že takoj na začetku sem jim rekel, da me grabi totalna panika pred dajanjem urina, da imam paranojo pred ljudmi. Seveda je sledil psiholog. Spet so nam pokazali filme, kako je v vojski imenitno, in med drugim rekli tudi, da bo treba vstajati ob petih. Vprašal sem jih, kako si predstavljajo, da se bom do petih zjutraj oblekel, tako kot se oblačim, saj za to potrebujem vsaj dve uri in pol, kar pomeni, da v vojski praktično nič ne bi spal, saj bi moral vstajati ob pol štirih zjutraj. Preložili so mi odhod, kasneje pa sem bil že v Ljubljani in tu so me oprostili vojske. Neki "stric" mi je pred očmi strgal knjižico in vprašal: "Gospod Hranitelj, kdaj imate naslednjo razstavo?" Vaša neobremenjenost je fascinantna in če povem iskreno, ji ne verjamem povsem. Morda moj policijski um?
Hahaha. Ni kaj razlagati. Za mene je to to. To "štima". To je tako, kot če si s punco, mamo, očetom, fantom, mačkom, z bogomoljko, in hočeš pojasnilo, zakaj je ta oseba s teboj. Jaz bi znal pojasniti.
Jaz tudi, vendar pa pri takih odnosih tega ni treba razlagati. To stalno poudarjam. Ni neke strašne filozofije. Ravnam se po občutku. Če mi je lepo, potem funkcionira. Imate kot samouk občutek, da ste večni začetnik?
Moram reči, da v bistvu ja. Vsako stvar, ki jo začnem, začnem iz nič. Kilometrina, ki jo imam za seboj, mi sicer pomaga, vendar pa je to, ko pomisliš, da si "tata-mata", napaka. Vedno se vse začne od začetka. Brez začetne treme ni nič. Tudi pri velikih zvezdah v teatru. Če te pred nalogo zvije v trebuhu, je vse v redu. Če te ne, potem ni. Imam neko dobro lastnost. Da me nikoli ne odnese. Ne vem, zakaj. Morda gre za vzgojo ali pa kako izkušnjo iz mladosti, vendar pa ni variante, da me odnese. Nikoli. Sem ekstremno na tleh. Previden človek?
Da, previden sem. V Sloveniji je dokaj lahko priti na neko stopničko, se je pa toliko težje obdržati na njej. To je največji problem tukaj. Rekli ste, da vas gospe, ki jih oblačite, zabavajo. Po kakšnih oblekah sprašujejo?
To so še vedno iste gospe, moje prijateljice. Danes sva z eno od njih pomerjala krilo. Pravzaprav sem ji ga prinesel že narejenega. Prej se nisva nič pogovarjala, kaj bi. Ni povsem običajno krilo, ker "dogaja". Lahko ga nosi za na tržnico dopoldan, lahko pa ga s kakim dodatkom obleče tudi za kam drugam. Pazim na to, da to niso stvari zgolj za eno priložnost. Podobno pri izdelavi poročnih oblek. Zdi se mi škoda, da take obleke ne bi mogel razstaviti in je po delih uporabiti tudi ob drugi priložnosti. Nekje sem prebral vašo izjavo, da je zagrebški snobizem nezdrav, za kaj gre?
Hm. Tudi v Zagrebu dandanes pravzaprav ni več teh snobov, bili so nekoč. Bilo mi je prav naporno. To je bila neke vrste "glembajevščina". Sam sem bil preveč sproščen in odprt zanje. Bi rekli, da prav ta malomarnost, ošabnost, ignoranca, napuh, pred katerimi ste pobegnili iz Zagreba, zdaj precej uspešno rastejo v Ljubljani?
V Ljubljani ni snobizma, ampak gre za malomeščanstvo.