Z dveminutno zamudo sem pritekel v slavni Theater an der Wien, a dobro zdresirani biljeterji (v glavnem mladi fantje) niso pustili v dvorano nikogar več. Spominjam se, kolikokrat so me zamudniki zmotili v številnih opernih hišah po svetu, potem pa nimam pravice, da bi sam enkrat prav potihoma vstopil v dvorano po začetku! Večini zamudnikov ni bilo preveč žal prvega akta. Pogovarjali so se ali odšli na pijačo. Drugi smo tri četrt ure gledali, kako se biljeterji pred nami sprenevedajo, kadijo, se zabavajo s kolegicami in se od strani režijo nam, zamudnikom. Oni so v tem primeru "oblast", to pa nekaj velja. Zaman razlage, da nisem navaden gledalec, ampak poročam o predstavi in mi prav celota veliko pomeni. Nekemu "princu" z Daljnega vzhoda, ki se piše Tahamtani ali tako nekako, to ni nič mar. Gotovo še ni videl teatra od znotraj, čeprav dela v njem. Prav lahko bi me odpeljal na zadnjo galerijo, narahlo odprl vrata in me spustil noter. Maestra Mutija to ne bi prav nič zmotilo. Morda bi tako storil, če bi mu stisnil v roko nekaj sto šilingov. Gledališča v civiliziranem svetu imajo televizijske ekrane, in če kdo zamudi, ga povabijo v foyer, da tam vsaj na ekranu pogleda, kaj se dogaja na odru. V bleščečem Theater an der Wien te možnosti ni.

O preostanku predstave pa vse najboljše! Muti je s Figarovo svatbo končal svoj ciklus Mozart-Da Ponte in prihodnje leto bodo na sporedu vse tri opere. Orkester Državne opere je pod vodstvom velikega maestra igral briljantno in pevci so mu krasno sledili. Režiser Micahel Heltau je dovolj spretno priredil staro režijo Giorgia Strehlerja (Scala v Milanu) na malo zastareli scenografiji Ezia Frigeria in v barvno bledih kostumih France Squarciapino. Za oči ne najbolj veličastna prestava, za ušesa pa balzam! Melanie Diener je dokazala, da ni velika pevka le v Wagnerjevih operah, ampak ji ustreza tudi Mozart. Arijo v tretjem dejanju je izvedla zares imenitno. Tatiana Lisnic , nadarjena pevka iz Moldavije, je bila ljubka in glasovno odlična Suzana, simpatična Avstrijka Angelika Kurchschlager pa fantovsko razposajeni, pevsko razkošni Kerubin, kot so bile nekoč Berganza, Fassbaender, Baltsa in druge. Anglež Simon Keenlyside je s pravo mero dostojanstva, nestrpnosti, ljubosumja in zapeljivosti igralsko izvrstno oblikoval grofa Almavivo, pevsko pa je bil z drugimi vred sijajen. Seveda tudi Figaro ( Carlos Alvarez ) ni v ničemer zaostajal za kolegi; po lanskem Don Juanu je bil docela drugačen Figaro. Oblikovalci srednjih in manjših vlog so bili na visoki kakovostni ravni: Francesca Pedaci (Marcellina), Maurizio Muraro (Bartolo), Michael Roider (Bazilio), Ileana Tonca (Barbarina) in vsi drugi.