Želeli so si kanclerja, ki bi bil manj odvisen, kot je bil Schüssel od koroškega deželnega glavarja, socialdemokrati pa so si zmago, ki je javnomnenjske raziskave niso pričakovale, priborili predvsem zato, ker so si njihovi volilci želeli bolj socialne države. Zato, ker jim je tedaj Alfred Gusenbauer obljubil, da bodo, če pridejo na oblast, odpravili šolnine za univerze, da bodo razdrli pogodbo za nakup vojaških lovcev eurofighter, da bodo poskrbeli za mlade brezposelne in upokojence, ki jih je prizadela Schüsslova pokojninska reforma.

Alfred Gusenbauer je po volitvah le z največjim popuščanjem ljudski stranki – slekli so mu hlače, so tedaj zapisali komentatorji – uspel sestaviti veliko koalicijo, vendar je mnoga pomembna ministrska mesta, ki so jih socialdemokrati zahtevali zase, moral odstopiti koalicijskemu partnerju. Novinarjem je tedaj razložil, kako je že v peskovniku svoji materi zatrdil, da si želi postati kancler kot njegov veliki vzornik Bruno Kreisky.

Le dva dni manj kot dve leti kasneje se bodo avstrijski volilci znova odpravili na volišča in finančni strokovnjaki so jim zagotovili, da bodo te volitve zaradi kratkega predvolilnega boja stale malenkost manj kot tiste leta 2006, ki so pogoltnile 50 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja.
Razočaral ni le Alfred Gusenbauer, ki se bo v nasprotju s svojim vzornikom Kreiskim, ta je vladal 4871 dni, kanclerskega stolčka celo v primeru, če se sestava nove vlade zavleče v naslednje leto, lahko oklepal največ 700 dni. Razočarala je tudi vlada pod domnevno rdečo taktirko.

Kje in zakaj ji je spodletelo?

Že po koalicijskih pogajanjih, ki jih je za ljudsko stranko vodil nekdanji kancler in sedanji šef poslanskega kluba Wolfgang Schüssel, ta si velike koalicije niti približno ni želel, je koalicijska pogodba nosila njegov pečat in je dejansko bila to, kar je ljudska stranka tudi zahtevala: nadaljevanje politike prejšnje, črno-modre vlade. O določenih temah se črni niso hoteli niti pogajati. Zato kancler ni mogel uresničiti svojih predvolilnih obljub, in ker mu je kanclerjev stolček vse bolj ugajal, se je sčasoma ujel v isto past, iz katere se je ves čas svoje vladavine izmotaval Schüssel. Postajal je vse bolj odvisen od svojega koalicijskega partnerja in ljudska stranka se je v vladi, v katero je sicer po rezultatih volitev vstopila kot šibkejši partner, začela vesti kot močnejši.
Kanclerju so sicer stolček spodnesli v njegovi lastni stranki, Gusenbauer ni znal najti neposrednega stika z ljudmi in bazo stranke. Zato je bilo toliko laže socialdemokratskim deželnim glavarjem, ko so zaporedoma izgubljali volitve, odgovornost za poraze naprtiti na ramena zvezne stranke in kanclerja ter nato s pomočjo nekaterih močnih v stranki, med drugim tudi dunajskega župana Michaela Häupla, doseči njegovo demontažo z vrha stranke.

Toda koalicijski partner, skupina prekaljenih strategov s Schüsslom na čelu, ki do danes poraz na volitvah 2006 razume kot »težko zmoto zgodovine in avstrijskega volilca«, je naredil vse, da Gusenbauer in ta vlada ne bi uspela. Nespretno bratenje kanclerja z dnevnikom Kronen Zeitung in preobrat SPÖ v stališču do referenduma glede prihodnjih EU-pogodb sta bila le dober povod in ne vzrok za to, da je lahko razdrl koalicijo.