Jančarjevih 60 let je lepa priložnost za inventuro njegovega 30-letnega novelističnega ustvarjanja. Izbor besedil je skupaj z avtorjem opravil Jaroslav Skrušny, ki je napisal tudi spremno besedo. Kot je Skrušny povedal na novinarski konferenci, izbrane novele družijo avtorefleksivna distanca do opisanega sveta, paradoksalnost v usodo ujetih junakov in ne nazadnje tudi paradoksalen položaj pripovedovalca. V eni od Jančarjevih novel Augsburg lahko bralec prepozna tudi Iva Svetino, ki je svoje nove pesmi strnil v zbirko Pes in Perzijci. Njen nastanek je spodbudilo dejstvo, da je v Svetinovo življenje vstopil pes, s katerim se sprehaja po Tivoliju in Rožniku. Ravno v tem času je Svetina raziskoval razsvetljenstvo in ugotovil, da od njega ni dosti ostalo.
Mirko Mahnič, ki bo prihodnje leto praznoval 90 let, v svojih Zapisih (1937-1947) odstira boleč del slovenske zgodovine z zornega kota naprednega krščanskega socialista, ki je razpet med oddaljujoča se levi in desni pol. Mahničevi zapisi vsebujejo opise prvih ljubezni, odraščanja v času druge svetovne vojne in prve povojne službe. Zapisi se sklenejo z letom 1947, ko je bil zaradi "karakteristike" odpuščen iz službe. Mahnič je povedal, da zapisov iz tistega časa za potrebe knjige ni kaj dosti spreminjal, dodal je "le najnujnejše z ozirom 70-letne oddaljenosti časa".
