Tako je postal drugi Slovenec z olimpijskim odličjem - pred njim se je s srebrom leta 1912 v Stockholmu okitil Rudolf Cvetko, ki je bil z reprezentanco Avstro-Ogrske (kolajno so prišteli Avstriji) drugi na ekipnem tekmovanju s sabljo.
Leon Štukelj je z zbiranjem olimpijskih kolajn nadaljeval tudi štiri leta kasneje na igrah v Amsterdamu, kjer je osvojil dve bronasti (mnogoboj, ekipno) in zlato kolajno (krogi), zaokrožil pa ga je na olimpijskih igrah v Berlinu, kjer je na krogih osvojil še srebrno odličje. Njegova zbirka bi bila bržčas še številčnejša, če bi sodeloval na igrah leta 1932 v Los Angelesu, na katerih pa Kraljevina Jugoslavija ni nastopila. Štukelj je poleg olimpijskih zbral tudi enajst kolajn s svetovnih prvenstev, v devetdesetih letih 20. stoletja pa je veljal za najstarejšega še živečega olimpionika - zaradi tega je bil povabljen tudi na slovesno otvoritev olimpijskih iger leta 1996 v Atlanti, kjer je pri skoraj 98 letih navdušil vse prisotne.
