On je ta, ki s pomočjo svojih izkušenj, posluha in vrhunske tehnologije določi končne nianse posnete pesmi. V času glasbene množične produkcije in teženj k vse bolj popolnemu zvoku pa so nianse vse bolj odločilne. Hkrati digitalna tehnologija in računalniški programi omogočajo neprimerno več možnosti za popravljanje zvoka. Da je Elvis Presley dobil idealno verzijo svojega komada, je moral s kompletnim bendom v studiu komad odigrati po tridesetkrat. Nato so se fantje usedli, posneto preposlušali in če jim je bil na koncu najbolj všeč šestnajsti poskus, je šla ta različica na ploščo. Danes se te stvari popravljajo že med snemanjem. Če pevec zgreši za pol tona, mu ga lahko snemalec na grafičnem prikazu njegovega petja poviša z miško. Vendar pa je vse to še vedno groba faza. Sledi miksanje zvokov, končni izdelek pa čisto na koncu pride še v roke mastering inženirja. On je vrhovni "konservativec" alias inšpektor, ki na svoji posebni opremi sliši v snemalnem studiu preslišana frekvenčna neskladja in jih dodatno zgladi.
Poslušati glasbo v mastering studiu je resnično posebna izkušnja. Četudi ste še tak glasbeni analfabet, boste dojeli, da so razlike med produkcijami drastično očitne, že s kančkom več predznanja pa lahko uganete tudi, koliko denarja je kdo vložil v produkcijo. In takšno priložnost je minuli teden dobila naša ekspedicija na Brezovico pri Ljubljani, kjer deluje Fabrika 13, domača mastering ekipa, katere član je poleg Bobana Milunovića in Mira Prljaće tudi Neven Smolčič, naš sogovornik: "Za mastering studio moraš imeti posebno opremo, namenjeno izključno za mastering. V Sloveniji imamo takšno opremo le Radio Slovenija, Martin Žvelc in mi. Studio smo sestavljali dobro leto in je pri nas edinstven. Akustika v glavni sobi je narejena prav za mastering studio in je drugačna od akustik v snemalnih studiih."
Mastering je v novejšem času eden večjih glasbeniških fetišev. Nekoč je pomenil predvsem to, da je mojster na glasbenem posnetku dodatno uravnotežil glasnost, tako da so bile vse pesmi na nosilcu zvoka enako glasne, oziroma zgladil razmerja med inštrumenti oziroma njihovimi frekvencami, tako da se je posneta glasba približno podobno slišala na različnih predvajalnih napravah, naj bo to iz vrhunskih zvočnikov ali v avtu. Dandanes mojster masteringa velja za še več. On je mag, ki te lahko izstreli v ozvezdje ali pokonča. On je ta, ki ti po svoji zamisli (ali diktatu šefov založbe) lahko popolnoma obrne zvočno sliko, on je ta, ki razume trenutne trende, on je ta, ki ti lahko tisto, kar si posnel in zmiksal kot ostro, v drastičnem primeru povsem omili, utiša ali celo izvrže.
Mojster masteringa je zato človek, ki mu glasbenik zaupa. Magnifico svoje posnetke nosi v obdelavo v Italijo. Kot pravi, je z delom tamkajšnjih mojstrov zelo zadovoljen, le kadar hoče, da mu kaj zveni nekoliko bolj umazano, mora za to poskrbeti že v studiu: "Italijani kot Italijani, nekako jim je v naravi, da raje popeglajo stvari."
Vse večji potrebi po masteringu pa botruje tudi porast hišnih studiev. Ti so praviloma slabše opremljeni kot veliki snemalni studii, zato marsikdo računa, da bo z obdelavo v mastering studiu nadomestil primanjkljaj kvalitete. Smolčič nadaljuje: "Iz dreka narediti zlato se še vedno ne da. Treba je imeti "zdrav" posnetek, zanj pa ni dovolj imeti dobre zvočnike v slabo obdelanem prostoru. Prav tako ne drži, kot večkrat slišim, da se da tudi s "slabšo" opremo narediti posnetke, primerljive tujim, če ljudje to znajo. Če imaš izpit za avto, še ne pomeni, da si Schumacher. Za tehnično izvrsten posnetek glasu (vokala) potrebuješ primerno obdelan prostor in vrhunsko opremo, ki pa ni poceni. In pa seveda ljudi, ki bodo znali to opremo izkoristiti."
Studio na Brezovici, v katerem so posneli in obdelali tudi posnetke za prvi slovenski surround super audio CD Irene Koblar in kjer si kljuko podajajo srbski estradniki, kot so Sergej Četković, Nataša Bekvalac, Dragan Kojič - Keba, Željko Vasić pa VanGogh in drugi, na prvi pogled ni nič posebnega. Ne več kot sto kvadratnih metrov velik prostor še najbolj spominja na poslušalnico, ki si jo je uredil neki hi-fi manijak, ko se ni mogel spomniti boljšega, kam z denarjem.
Čeprav so se estradniki vedno radi pohvalili, da so "masterizirali v Londonu", Fabrika 13 na Brezovici ni prvi domači mastering studio. Prvega je v začetku devetdesetih postavil Gregor Strniša, sicer ustanovitelj The All Capone Štrajh Tria, za njim pa Martin Žvelc, ki je še vedno v poslu in velja ta hip za enega boljših. Izkušeni ljudje torej.
V podobnih vodah je že nekaj časa tudi Aco Razbornik, nemara najbolj znani slovenski tonski mojster. "Snemanje sem opustil, ukvarjam se samo še z miksanjem in masterizacijo posnetkov. Ne samo, da so stroški režije manjši, tudi bolj 'komotno' je," pravi veteran, ki ravno v teh dneh pili portugalsko predstavnico za evrovizijsko popevko. Pri čemer je skoraj deško navdušen nad tem, da digitalne posnetke po novem plemeniti z žarnicami, s katerimi je lastnoročno preuredil zadnjo izhodno stopnjo svoje sicer digitalne mešalne mize. Tem fantom se od takih inovacij malone trga. "Kombinacija digitalnega in analognega je zdaj in. Na Dori sem jim kazal slike in vsi so bili navdušeni," žari starosta.
Kot pravi Smolčič, se je poslušanje glasbe s prihodom digitalne tehnologije in izumom tako imenovanega brickwall limiterja zelo spremenilo: "Izvajalci danes želijo, da so njihovi posnetki čedalje bolj glasni, s tem pa se izgublja dinamika. Sam si ne predstavljam, kako bi se slišali Beatlesi, če bi jih masterirali danes." Se torej tudi s frekvencami v glasbi, ki so v času Beatlesov bistveno bolj pršele gor in dol, dogaja nekaj primerljivega kot s politično sceno, ko se vse stranke kopičijo na sredini, z malenkostnimi zamiki levo ali desno?
"Lahko bi uporabili takšno analogijo," odgovarja Smolčič, tudi sam nekoč lastnik snemalnega studia, katerega Fabrika 13 je po nekaterih avstrijskih recenzijah trenutno eden najboljših mastering studiev v jugovzhodni Evropi.
Prestop starih snemalnih mojstrov v vode masteringa gre torej razumeti kot pozitivno kontinuiteto, ki bi znala tej naši ne preveč razviti glasbenoprodukcijski sceni prispevati dodaten kanček suverenosti, izmenjave idej med generacijami in kvalitete.
