Vnuk, ki je v tej hiši živel do svoje osamosvojitve in še malo čez, se še posebej razveseli, ko na naslovni strani razglednice, ki jo je prijateljska druščina 27. februarja 1912 ob 11.35 (kakšna natančnost!) poslala gospici H. Kuntara na blejsko železniško postajo, med šestimi podpisi odkrije tudi podpis svojega starega očeta Josipa Bernika.
Restavracija ob progi
Josip Bernik je bil najprej frizer in ranocelnik v Medvodah, a ko se je njegov prijatelj Jože Šetina ob koncu devetnajstega stoletja odločil, da odide čez lužo, sta se dogovorila, da mu na obroke proda hišo v Vižmarjah. V njej je nato leta 1898 odprl restavracijo v neposredni bližini kolodvora, ki so ga postavili ob izgradnji gorenjske železnice leta 1870 in s katerim je Št. Vid nad Ljubljano (zdaj Šentvid), kamor so tedaj upravno sodile Vižmarje, dobil pomembno prometno povezavo, restavracija Pri kolodvoru pa zagotovljen obisk, saj je v tistih časih prav železnica predstavljala glavno javno prevozno sredstvo.
V zgradbi, ki je bila sezidana v osemdesetih letih devetnajstega stoletja, so bili desno od vhoda trije gostinski prostori, od katerih je bila posebna soba obdana z macesnovimi oblogami, medtem ko je bil v levem krilu in v nadstropju bivalni del. V ozadju mogočna kostanjeva krošnja zastira zgradbo še vedno delujoče železniške postaje, ki so jo Nemci med drugo svetovno vojno precej povečali, saj je bila to zadnja postaja tretjega rajha pred mejo z Italijo, ki je bila pri gostilni Žibert. Med prvo svetovno vojno je bil na območju vižmarskega kolodvora avstro-ogrski oskrbovalni center s številnimi šotori in poljsko kuhinjo, kamor so prihajali vojaki s soške fronte, da so se okrepili in se nato znova vrnili na bojišče.
"Razen drugih gostov so se v restavraciji Pri kolodvoru (stari oče je za svoj gostinski lokal dosledno uporabljal to poimenovanje in nikoli besede gostilna) pogosto ustavljali tudi izletniki, ki so se z vlakom pripeljali iz Ljubljane do železniške postaje Vižmarje in jo nato od tod peš mahnili proti Šmarni gori (669 metrov). Že na poti tjakaj, zlasti pa še ob vrnitvi so radi zavili v Bernikovo restavracijo, ki je posebej slovela po imenitnih domačih jedeh, predvsem šunki in klobasah ter izvrstnem cvičku, ki ga je stari oče s posebno pozornostjo vedno sam nabavljal na Dolenjskem, kamor se je odpravil s svojim zapravljivčkom. Pri hiši so bili namreč tudi konji in prašiči, tako da so bile vse jedi iz svinjine, ki jih je pripravljala stara mama, povsem domačega izvora.
Zastonj za učitelje
Ker je bila restavracija Pri kolodvoru le kakšnih osemsto metrov proč od Zavoda sv. Stanislava, v katerem je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič leta 1905 odprl prvo popolno osemletno klasično gimnazijo s slovenskim učnim jezikom, so pred prvo svetovno vojno h gostincu Josipu Berniku veliko zahajali tudi tamkajšnji profesorji, med katerimi so bili, slovničar Anton Breznik, jezikoslovec Jakob Šolar, glasbenik Matija Tomc, pisatelj Janez Jalen in drugi.
"Tedanji gimnazijski učitelji niso bili kaj prida plačani, zato jih je stari oče velikokrat kar pogostil, oni pa so mu podarili prve izvode svojih knjig s posvetilom, kar mu je veliko pomenilo. Bil je namreč zelo razgledan človek, ki je tudi veliko bral, nemirnega in radovednega duha, svobodomiseln, dober pevec - tenorist in prizadeven član Sokola. S tem ko je stalno nosil značilno rusko pokrivalo, je dal tudi navzven vedeti, da so mu bile blizu slovanske ideje," pravi Andrej Bernik in dodaja, da so imeli v restavraciji stalno tudi tako imenovano knjigo dolžnikov, v katero so zapisovali goste, ki niso imeli denarja, da bi sproti poravnali zapitek, a so ga pozneje.
Ljudsko izročilo
Takrat je bilo v samih Vižmarjah še pet gostiln (Žibert, Kratky, Pri jagru, Pri Mrežarju, Pri Matjanu), v pol kilometra oddaljenem Šentvidu pa še veliko več, tako da se je bilo treba zelo potruditi za naklonjenost obiskovalcev. Zato je Josip Bernik založil tudi pričujočo razglednico, da je z njo reklamiral svojo restavracijo. Če je bilo treba, je goste pripeljal ali odpeljal kar z zapravljivčkom. Prebivalci Vižmarij (po uradni razlagi naj bi kraj poimenovali po nemški besedi Wiesenmaier, to je zakupnik travnikov, po ljudskem izročilu pa to krajevno ime menda izvira iz vzklika: "Viš, Marijo!" ) so bili v glavnem kmetje, mizarji in furmani, zato zgolj njihov obisk v gostilnah seveda ni zadostoval.
Ko je Josip Bernik leta 1931 umrl, je svojemu prijatelju Jožetu Šetini že poplačal celotno kupnino za hišo, v kateri je bila restavracija Pri kolodvoru, ki jo je nato do svoje smrti leta 1948 vodila žena Marija. Zatem je prišla pod okrilje gostinskega podjetja, ki je poleg nje združeval še nekaj drugih gostinskih lokalov na tem območju. V prvem denacionalizacijskem postopku je bilo celotno imetje vrnjeno trem dedičem, otrokom Josipa in Marije Bernik, Jožetu, Marici in Srečku, a ker se ni nihče ukvarjal z gostinstvom, so jo dali do leta 1972 v najem Mariji Praprotnik, ki je bila tudi zadnja gostinka. Odsihmal so v nekdanji restavraciji le še stanovanjski prostori.
