"Od danes bo Kosovo demokratična, večetnična država, ki se bo hitro gibala proti Evropski uniji in evroatlantskim integracijam." Priština, ki je bila že od sobote zvečer polna zastav in igrivo razpoloženih ljudi, je glasno pozdravljala zadnje dejanje procesa osamosvojitve.

"Kaj si zdaj želiš?" sem jo vprašal.

"Pozabiti preteklost," je rekla in se obrnila proč.

Prvič sem jo srečal leta 1988, ko se je po otroštvu v Belgiji s tremi sestrami vrnila na Kosovo, da bi študirala na prištinski fakulteti. V Podujevu so demonstracije Albancev razbijali s tanki na ulicah. V naslednjih devetnajstih letih je živela med protesti in policijskim terorjem, organizirala podzemno univerzo in se na traktorju odpeljala v begunstvo v Makedonijo. Leta 1999 sem jo srečal v taborišču blizu Skopja, kjer je ljudi spraševala, ali je kdo videl njeno sestro. V Prištino se je vrnila z vojsko zveze Nato. Začela je obnavljati hišo in graditi univerzitetno kariero. Rodila je dva otroka in napisala nekaj knjig.

"Hočem živeti življenje svobodnega človeka in pozabiti preteklost."

S preteklostjo ima na Kosovu veliko ljudi težavo. Dan prej sem v pravoslavnem samostanu v Visokih Dečanih poskušal mladega meniha prepričati, naj pove nekaj stavkov o svojem življenju v samostanu, ki ga varujejo italijanski vojaki. Z discipliniranostjo človeka, ki se drži samostanskih pravil, je odklonil, da bi tudi z besedo govoril o svojem življenju v sedanjosti, ki jo obkrožajo albanske vasi. Prijazno pa je govoril o zapletenem štirinajstem stoletju, v katerem so zgradili samostan, o kralju in svetniku Štefanu Dečanskem, ki ga je postavil, in o tisoč portretih v cerkvenih freskah, ki tvorijo največjo portretno galerijo.

Edina zaznavna referenca na sedanjost je bilo poudarjanje, da je samostan na ozemlju Metohije v Srbiji. Vprašanje, ali ni morda na Kosovu, ki ni več Srbija, je sprožilo povabilo o zapustitvi samostana.

Z razglasitvijo samostojnosti Kosova je njegovim albanskim prebivalcem, ki ji je okoli dva milijona, in srbskim prebivalcem, ki jih je dobrih sto tisoč, pred oči stopil problem, ki ga bodo pod strogim nadzorom Evropske unije reševali naslednja leta. Albanci hočejo živeti sedanjost svoje nove države in pozabiti vsaj zadnja desetletja, ki so do nje pripeljala. Preveč grozna so, da bi na tem spominu zgradili normalno družbo.

Srbi vztrajajo, da je albanska sedanjost namišljena, in v skupščini v Beogradu sprejemajo deklaracije o tem, da tudi kosovska država v resnici ne obstaja, čeprav njeno nastajanje lahko v živo spremljajo na televiziji. Takoj za tem, ko je premier Hashim Thaçi razglasil državo, sta srbski predsednik Boris Tadić in premier Koštunica s sklicevanjem na tisočletno preteklost državljanom zagotovila, da je Kosovo Srbija in da sta torej ona dva tudi njena premier in predsednik. Še nekaj ur se bodo lahko pogovarjali skozi deklaracije. Ko bo prva država priznala Kosovo, bo nastal položaj, ki ga Albanci in Srbi še nikoli niso videli. Dve majhni in gospodarsko uničeni državi bosta imeli priložnost sklepati sporazume o svojih odnosih v prihodnosti.