Med pomembnejšimi sporočili konference je, da se bodo morali še bolj aktivno lotiti zmanjševanja razlike v preživetju med starimi in novimi članicami EU (Slovenija je nekje na sredini) ter tudi preprečevanja obolevanja za rakom. Direktor lyonske Mednarodne agencije za raziskovanje raka prof. Peter Boyle je znan kot zavzet borec za izboljšave na obeh področjih in je med drugim veliko pripomogel k strožji evropski tobačni politiki.

Na eni strani je možnost, da bo Evropejec, ki je za rakom zbolel, zato umrl, iz leta v leto manjša, a se na drugi strani veča število na novo odkritih primerov raka. Ali je staranje prebivalstva edini krivec za to?

Tveganje, da bo posameznik umrl za rakom, se zmanjšuje, a se bo število smrti kljub temu še naprej povečevalo. Vzrok je v tem, da je zaradi vse večjega deleža starejših ljudi več tudi ljudi s povečanim tveganjem za razvoj raka. Eden izmed vzrokov, da se danes število na novo odkritih primerov raka povečuje, je tudi v zgodnejših diagnozah. Veliko raka prostate, ki ga danes diagnosticirajo, na primer samega po sebi v času človekovega življenja niti ne bi zaznali.

Ker se bo prebivalstvo še naprej staralo, je pomembno predvsem, da zmanjšamo umrljivost za rakom. K temu lahko pristopimo tako, da preprečimo obolevanje za rakom, kjer se da, in z zgodnejšim odkrivanjem raka, ki ga lahko omogoča presejanje. Kadar ljudje že zbolijo, je pomembno, da jih dobro zdravimo in da dobijo dobra, inovativna zdravila.

Na trg prihajajo vse dražja zdravila, ki pa jih bo hkrati potrebovalo vse več ljudi. Bodo zdravstvene blagajne evropskih držav kos strmo naraščajočim stroškom?

Kako bodo za te stvari plačali, je stvar finančnih ministrstev. Če zmanjšamo stroške zdravil za 75 odstotkov, bi lahko za isti denar zdravili štirikrat toliko ljudi kot zdaj. Da bi to dosegli, je nujna interakcija med vladami, plačniki zdravstva in farmacevtsko industrijo. Verjamem tudi, da moramo biti predstavniki javnega zdravja racionalni, inteligentni in razumni. Pazljivo se moramo vprašati o stroških zdravil in dati prednost tistim, ki vodijo v bistveno boljše preživetje. Zanimivo je tudi, da so nedavno na primer ugotovili, da pri injiciranju enega izmed zelo dragih zdravil v povprečju "vržejo stran" za četrtino.

Katere vrste raka bodo v prihodnjih desetletjih izrazito naraščale? Slovenske strokovnjake na primer skrbi vse več pljučnega raka med ženskami.

Močno me skrbi naraščanje raka dojke, ki je povezan s povečevanjem uživanja alkohola pri ženskah. Zlasti v Severni Evropi dekleta, ki so začela popivati v najstniških letih, zdaj prihajajo v trideseta leta. Tudi pljučni rak žensk, ki so začele kot mladostnice kaditi in zdaj prihajajo v srednja leta, bo še naraščal. Delež kadilk se veča in če kadiš kot moški, boš tudi umrla kot moški. Ta trend je še posebno očiten v južni Evropi. Pri kajenju je treba v povezavi z rakom vedno računati na "obdobje tišine". To pomeni, da je razkorak med spremembo v vzorcih glede kajenja in veliko spremembo glede raka, ki ga povzroča, dolg dvajset do trideset let.

Kdaj se bodo pokazali učinki "protikadilskih" zakonodaj, ki jih danes sprejemajo v evropskih državah?

Ponekod se že kažejo. Poročila, ki so bila do zdaj sicer predstavljena le na znanstvenih srečanjih, kažejo, da so že leto po prepovedi kajenja v javnih prostorih na Irskem in Škotskem v tamkajšnjih bolnišnicah sprejeli približno 20 odstotkov manj ljudi z akutnim srčnim infarktom. Ko pa človek opusti kajenje, se takoj začne zmanjševati tveganje za kronične bolezni. Tudi če nehaš kaditi pri šestdesetih, se ti s tem vrne nekaj let pričakovane življenjske dobe, kot jo imajo nekadilci. Če pa si začel kaditi kot najstnik in nehaš pri tridesetih, si povrneš skoraj vse, kar si s kajenjem izgubil.

Več govorcev na konferenci o obvladovanju bremena raka je izpostavilo vprašanje varnosti hrane, ki jo uživamo. Ali bo prihajanje rakotvornih snovi v prehrambno verigo v prihodnjih letih postalo pomemben dejavnik za nastanek raka?

To res pomeni potencialno tveganje, zato moramo biti previdni. Mislim pa, da to ne bo postalo zares pomemben dejavnik, saj imamo v Evropi zelo visoke standarde za varnost hrane. Kot novejši dejavnik me denimo bolj skrbi izpostavljanje močnemu soncu pri svetlopoltih Srednjeevropejcih in Vzhodnoevropejcih, ki od devetdesetih let za več tednov odhajajo na dopust v vroče kraje. Količina intenzivne sončne svetlobe, ki so ji bili ti ljudje izpostavljeni, se je tako nenadoma bistveno povečala, umanjkalo pa je zavedanje, kako se je treba pri soncu obnašati. V prihodnjih letih lahko zato v teh državah pričakujemo naraščanje melanoma.

Od katerega področja raziskav, s katerimi se trenutno ukvarjate na Mednarodni agenciji za raziskovanje raka, si obetate največ?

Veliko se ukvarjamo z genetsko epidemiologijo, razumevanjem vloge posameznih genov in identifikacijo specifičnih genov pri specifičnih tveganjih za raka. Menim pa, da se moramo pomakniti še naprej od tega in prihodnost vidim v tako imenovani epigenetiki. Koncept je zelo preprost: čeprav je genetski material v moji roki in nosu povsem enak, je nekaj povzročilo, da sta videti zelo različna. Za to je odgovoren epigenetski fenomen, kar nam je namignilo, da nas mora tudi pri raku zanimati še kaj zunaj genetike. Tudi ljudje z določeno genetsko spremembo, ki je povezana z rakom, vsi ne dobijo raka. Naslednje vprašanje je torej, kaj znotraj te skupine ljudi pri nekaterih raka dejansko sproži. Pričakujem, da se bodo tovrstne raziskave razcvetele v naslednjem desetletju.