Malraux, sicer hud kadilec, mu je dopovedoval, da ni treba, da te od cigarete (začasno) odvrne gestapo v zaporu, ampak se ji lahko odpoveš (vsaj za mesec dni) tudi sam. Ko mu je to tudi dokazal, de Gaulle menda ni prižgal nobene več.

Ali je (ne)kajenje stvar državne regulative, splošne kulture ali zasebna zadeva, je vprašanje, ki se je prejšnji teden povsem nepotrebno spet valjalo v slovenskem parlamentu z vnaprej znanim izidom. Podobno brezpredmetnim, kot je dandanes že v vse večjem delu Evrope (in ZDA) 31. januar, svetovni dan brez cigarete, saj je izgubil pridih ozaveščanja, ker je že obveljala prisila, čeprav ne ravno v smislu popolne prohibicije, za katero se je, denimo, v nedavni parlamentarni razpravi zavzel plemeniti Jelinčič; seveda le zato, da tobačni spor v svojem stilu privede tja, kamor je namenjen – torej do absurda.

No, v Nemčiji, ki se obnovljeni nacistični protikadilski zakonodaji prilagaja po zveznih deželah, ugotavljajo, da deluje družbeno pozitivno - spodbuja ljudi h kritičnosti do oblasti, hkrati pa razgibava njihovo, imenujmo jo sociopolitično, domišljijo. Za slednjo imajo povsem odprta vrata do letošnjega julija, ko bo za zdaj še tehnična zakonodaja (zakon velja, sankcije pa so še "zamrznjene") v pogon pognala inšpekcijske službe. Zanimivo bo spremljati, kakšno odločbo bodo torej inšpektorji poleti spisali verski sekti, ki si je kot del religioznega rituala zamislila prižiganje tobaka, svojo cerkev pa odprla v nekdanjem pubu Mišja past v deželi Schleswig-Holstein.

Za razliko od ZDA, Irske, Italije pa tudi Slovenije, ki so naredile zgolj premetanko med prejšnjo kadilsko svobodo in nekadilsko nesvobodo v absolutno nekadilsko svobodo in absolutno kadilsko nesvobodo ter zadevo garnirale z vedno diskutabilnimi zdravstvenimi statistikami, imajo v Nemčiji pro in protikadilske razprave vendarle pravo družbeno dušo. Zagovorniki cigaretnega dima so hitro potegnili na plano nekdanji znanstveni inštitut za raziskovanje nevarnosti tobaka (Wissenschaftliches Institut zur Erforschung der Tabakgefahren) v Jeni, ki mu je predstojnik Karl Aster s svojimi zločini zoper človeštvu (čiščenjem arijske rase s sterilizacijami in evtanazijami ter okrutnimi medicinskimi preiskavami) vtisnil zlovešči pečat. Le redki nemški raziskovalci posledic kajenja si dandanes upajo javno spregovoriti o izsledkih neposredno iz Hitlerjeve pisarne financiranega inštituta, ki je opravil ene najbolj utemeljenih raziskav povezanosti kajenja z rakom na pljučih - seveda s specifičnimi nacističnimi medicinskimi raziskovalnimi metodami.

Čeprav se danes predvsem povezujeta zdravje in tobak in se v kadilsko-nekadilskem spopadu pogosto omenja fašizem (prvih ali drugih), tobačna vojna ni niti zgolj medicinski niti zgolj sprevrženi družbeni fenomen. Je prej nekakšen lakmusov papir, ki nam kaže, v katero stran se družbeni razvoj nagiba med oblastno regulacijo in državljanskim samodelovanjem. Z drugimi besedami, koliko je v neki družbi (politične) kulture in koliko (neutemeljene) državne prisile.

Papež Urban VII. daljnega leta 1590 verjetno o zdravstvenih težavah kadilcev ni vedel prav veliko (tako kot ne o malariji, ki naj bi ga pobrala že po 13 dneh papeževanja), pa je vendarle v doslej najkrajšem papeškem mandatu z grožnjo izobčenja iz cerkve razglasil prepoved kajenja v vseh sakralnih objektih. Tja do revolucionarnega leta 1948 se je prepovedi kajenja po Evropi nabralo kar nekaj, s pomladjo narodov pa je prišla tudi skoraj stoletna pomlad za kadilce, ki jo je prekinila nacistična Nemčija. Ne zaradi zdravja, zaradi čistosti rase. Astelov leta 1941 ustanovljeni inštitut je zgolj "popravil" polom nacistične protikadilske politike, ko je dal medicinsko podlago prepovedi državljanske kadilske nepokorščine. Statistike iz tridesetih let namreč kažejo, da je v Nemčiji od začetka vsedržavne protikadilske kampanje ("Tobak je maščevanje rdečega človeka belemu, ker mu je prinesel žganje", A. Hitler) med letoma 1932 in 1939 poraba cigaret na glavo prebivalca porasla s 570 na 900, v "svobodnjaški" Franciji pa s 570 na zgolj 630. Simptomatično je, da tudi leta 1941 uzakonjena prepoved kajenja v vseh javnih zgradbah ter kasneje javnem prevozu, na trgih in ljudem v uniformi ni bistveno zmanjšala porabe cigaret, ampak jo je šele vseobsežna revščina ob zatonu nacizma.

Kakorkoli že, zdaj že vseevropska obsedenost s (proti)kadilskim bojem meji na farso. Da bo ta še oplemenitena, bo po vsej verjetnosti v kratkem poskrbela evropska komisija, ki ima na mizi poročilo evropskega parlamenta o klimatskih spremembah in v njem predlagano prepoved vrtnih grelcev, ki tudi pri nas pomagajo kadilcem in njihovim nekadilskim sotrpinom, željnim družbe, premoščati zimske mesece.

Zadnja razprava o tobaku v slovenskem parlamentu je bila že tragikomična, saj se visoki zbor predstavnikov ljudstva sholastično ukvarjal z zakonom, ki se zunaj izvaja ne le kot neobvezno navodilo, marveč že kot vsedržavljanska nepokorščina, ki jo družno uganjajo kadilci in nekadilci. In ki so minuli teden ugotavljali, da bi moral parlament iz razprav o več dima v javnem življenju preskočili na pogovor o manj Dim(itrij)a v slovenski politiki. Tako bi storil še največ za narodovo zdravje ali vsaj boljše počutje.