O malodane že skoraj pol stoletja priljubljenem televizijskem ustvarjalcu Sandiju Čolniku (Sašo Hribar ga imitira kot Čolniča) bi se dalo napisati zanimiv življenjepis. To bo morda nazadnje kdo tudi storil, saj bi po knjigi posegli številni ljudje. Kajti Sandi je zaradi svojega globokega žametnega glasu, prijaznega, elegantno kulturnega vedenja in žlahtnega odnosa do svojih sogovornikov nesporna posebnost slovenskih televizij.

Julija in njeni ameriški potomci

O njem in načinu njegovega dela je bila napisana dolga vrsta člankov, zato k njim ni kaj dosti dodati. Bo pa morda zanimivo, če predstavimo tudi njegovo družinsko ozadje, o katerem javnost bržkone ne ve kaj dosti. Po očetovi strani je bil njegov ded Mariborčan Vincenc Čolnik, mojster vinskega kletarstva. Njegov sin ali Sandijev oče pa Ludovik, kakor se deloma glasi tudi pravo Sandijevo rojstno ime Aleksander Ludovik. Žena Ludovika Čolnika je bila Ana Kocbekova, daljna sorodnica pisatelja Edvarda Kocbeka. Iz drugega razmerja pa je dobil hčer Julijo, ki zdaj živi v mestu Sunnyvale na ameriškem zahodu, poročena z mornarjem na eni ameriških letalonosilk Edwardom Philipsom, po rodu iz Dalmacije, kjer se je prej pisal Filipović. Njuni otroci, Bob, Edwin in Liz, so bili vsi zaposleni v elektronski industriji Hewlett Packard Bob kot dizajner notranjih delov računalnikov, a zdaj za to firmo dela kot samostojni kontrolor opreme.

Žena Monika in hči Mojca

Sandi je poročen z specialistko sodne medicine dr. Moniko Brumnovo iz Mežice. Z njo ima hčer Mojco, ki je še gimnazijka. Iz prejšnje skupnosti pa še hčer Sandro, ki se zdaj pri Kompasu ukvarja s širitvijo pomorskega izletništva. "Na te reči se namreč kar dobro spozna, saj je na neki taki ladji tudi že delala," pravi Sandi.

Zvezdnik ni smel biti, a vseeno je

Sandija se spominjam kot izredno mirnega, preudarnega, prijaznega kolega še iz časov, ko se je rojevala slovenska televizija, le da je on začel malce prej, ker so ga kot radijskega napovedovalca z lepim, uglajenim glasom med prvimi vključili v ta veliki slovenski medijski projekt. Mnogi ga imajo že dolgo tudi za zvezdnika, čeprav verjetno sam nikoli ni imel teh ambicij, posebej ne v času, ko je RTV zvezdništvo prav neumno preganjala. V primerjavi s komercialnimi televizijami ga večinoma preganja še danes, medtem ko ves sodobni televizijski svet zvezdnike še kako potrebuje.

Slovenski Larry King

Niti ne, da bi ga dovolj upoštevali, kaj šele jemali kot skromen slovenski približek kakšnega CNN-jevega Larryja Kinga. Sandija bi, čeprav dela v bistveno manjšem okolju, lahko mirno primerjali z njim, tako glede vsebinske zasnove intervjujev kakor tudi načina nastopanja, le da ne more imeti tako slavnih sogovornikov kakor King. Tudi v podobnem delovnem okolju ni, saj za svetovne TV kalibre garajo celi štabi. Poleg tega imajo taki zvezdniki na kupe denarja, ne le za svoje stroške, temveč toliko, kolikor ga kar sami zahtevajo. Velike televizije seveda krijejo izredno visoke stroške in plače vodilnih časnikarjev z zaslužki, ki jih prejemajo za objavljanje zelo dragih reklam. O taki vrsti financiranja televizij in nagrajevanju sodelavcev pa Sandi še sanjati ne more.

Njegov glas in časnikarsko znanje so prvič uporabili na mariborskem radiu. Kot rojeni Mariborčan je takrat govoril še po mariborsko. Ko pa je prišel v Ljubljano študirat pravo, a ga zaradi dela pri RTV ni končal, se je rodnega narečja kmalu znebil in nato vendarle diplomiral, a na novinarski fakulteti. Vmes ga je vzela v roke nepozabna in stroga učiteljica govora Ana Mlakarjeva, za kar ji je Sandi še danes hvaležen.

Nekoč je bil oster časnikar, nato se je obrusil

Prva oddaja, v kateri je sodeloval na televiziji, je bila TV pošta, in to brez vnaprej predpisanega besedila. Potem je vodil Obzornik in Kulturno panoramo, s katero se je avtorsko prvič uveljavil, nemalokrat tudi s svojo nepopustljivostjo do takrat vplivnih sogovornikov, kakor sta bila na primer naduti Josip Vidmar in pametni Bojan Štih, ki ju znal potisniti tudi v precej mučne položaje. Potem je na TV začel pripravljati še čisto svoje prispevke. Kakor se spominja njegov in moj kolega, izredno sposoben časnikar, dopisnik iz tujine in nekdanji urednik Mitja Meršol, je bil Sandi na televiziji tudi avtor uspešnih družbenokritičnih TV-dokumentarcev, ki jih je sijajno režiral Makedonec Angel Miladinov. Njun opus, imenovan Monitor, je bil tako zanimiv, da so ga predvajali tudi na drugih jugoslovanskih televizijah.

Mirni, vsebinsko lepo izpeljani pogovori z uglednimi gosti

Kot časnikar je Sandi nadalje spremljal glasbene festivale, že dolgo vrsto let - resda za nekatere kar male pozno zvečer pa ustvarja in vodi oddajo Večerni gost. Tisti pa, ki vztrajajo v noč, so se je navadili in kar ne morejo več brez nje, saj njegovi pogovori potekajo s prav zanimivimi ljudmi, tistimi od tod, kakor nemalokrat tudi s pomembnimi gosti iz tujine. S slednjimi se zna Sandi včasih pomenkovati tudi v kakšnem tujem jeziku, saj odlično obvlada angleščino in nemščino, deloma pa tudi francoščino in italijanščino, kar večini drugih televizijcev, seveda z nekaterim odličnimi izjemami, ne gre ravno iz ust (a tudi, če bi tuje jezike obvladali, bi za to nemara ne dobili boljših plač).

Morda res edini televizijski gospod

Sandi, ki je tudi član Rotary kluba Ljubljana, pravi, da je v vsej svoji karieri moral samo enkrat odpovedati snemanje, ker je zbolel. Od leta 2000 je upokojenec, a še vedno vodi oddajo Večerni gost, v kateri nikoli ne sili s svojimi mnenji. S prijaznim, elegantnim vedenjem, spoštljivim in sproščenim odnosom do sogovornikov je na vseh slovenskih televizijah bržkone res edini gospod v najlepšem pomenu besede. V zasebnem življenju pa lepo skrbi tudi za svoje dobro fizično in psihično počutje: pogosto se odpravlja na več kilometrov dolge rekreativne pohode, a v družbi, ne sam. Morda se mu tudi zato in ob očitno mirnem načinu življenja leta komajda kaj poznajo.