Ne bom se mučil za kikiriki in kokakolo

Med njimi so romani, kot so denimo Egotrip, Domovina, bleda mati, Za vse boš plačal in drugi, ki so se že davno zapisali v zgodovino slovenske proze, pa številne zbirke pesmi in kratkih zgodb, prav tako ne manjka (precej prijaznejših) knjig za otroke. Frančičeva pisava je neposredna, ostra, brezkompromisna, pogosto kritična, a tudi poetična. Podoben vtis daje Frančič tudi v živo.

Ko sem vas poklical, da bi se domenila za tale pogovor, sem imel občutek, kot da vam je moj predlog nekako odveč. Opazil sem, da intervjujev tudi sicer ne dajete prav pogosto.

Ne vem, zakaj bi se izpostavljal in razlagal neke osebne stvari. Mar to koga zanima? Pa tisti avtobiografski elementi, ki jih vsi venomer iščejo v mojih delih! Živim na vasi, ne v Los Angelesu, kaj se mi pa takega dogaja? Zbudim se, grem v gmajno in nazaj, preberem časopis, grem na stranišče, skuham, jem... Saj ne rečem, v mojih prvih knjigah so že bile kakšne avtobiografske vsebine, tudi sicer je vsaka knjiga na neki način avtobiografska. V resnici pa vsakega na koncu zanima le to, ali sem res spal z vsemi temi ženskami iz mojih zgodb, ampak to me vprašajo šele potem, ko so že malo pijani. Jaz pa jim pravim, ne vem, s kakšno sem najbrž že, ampak gotovo ne zato, da bom pisal o tem. In na splošno tudi ne maram konfliktov, toda če povem, kar mislim, se jim ne morem izogniti.

No, po drugi strani pa sem bil ob vašem klicu pravzaprav presenečen, da se sploh še kdo spomni name; ne ukvarjam se kaj preveč z drugimi, živim po svoje. Že naslov prve moje knjige je bil Egotrip in tako delam vse do danes. Tole je na primer sploh moj prvi intervju za Dnevnik.

Vas je torej presenetila tudi nominacija za Dnevnikovo fabulo?

Po pravici povedano se mi zdijo tovrstne nominacije bolj pretveza in zameglitev pravega stanja razmer; za veliko večino literarnih nagrad je namreč že vnaprej domenjeno, kdo jih bo dobil, zato se mi zdi škoda časa in energije, da bi se s tem kaj preveč ukvarjal. Sicer pa mi je tudi za morebitno nagrado bolj ali manj vseeno, konec koncev se tako rekoč nihče več ne spomni, kdo je recimo lani dobil fabulo ali nagrado Prešernovega sklada. Kar tudi ni nič čudnega, pri nas imamo več kot trideset literarnih nagrad, kdo bi si zapomnil vse te nagrajence?

Na koncu šteje le denar, ki ti ga morda prinese takšno priznanje, ta pa seveda človeku pride prav, sploh če ima družino in otroke. Sem bil pa res malce začuden, da je žirija opazila knjigo Trkaj, trkaj na nebeška vrata, in za to sem ji zelo hvaležen. Sam sem na to zbirko že skoraj pozabil, založbi Ved sem jo prepustil, ne da bi zahteval honorar...

Kako to?

Preprosto zato, da mi te zgodbe ne bi obležale v predalu. To so predvsem besedila, ki sem jih v zadnjih petnajstih, dvajsetih letih pošiljal na anonimne natečaje. Potem sem jih zbral na kup in jih želel objaviti tudi v knjižni obliki, vendar jih niso hoteli nikjer izdati. Zbirko sem poslal na več založb, toda na eni so mi jo zavrnili, na Sanjah niso imeli denarja, da bi jo izdali, na Mladinski knjigi so mi rekli, naj jim raje prinesem roman. Urednika Beletrine Mitjo Čandra sem pol leta čakal, da bi knjigo vsaj pogledal, nazadnje pa mi je ponudil le to, da bi eno od zgodb morda uvrstil v neko antologijo, na koncu pa še iz tega ni bilo nič; za nameček me je izpustil tudi iz izbora pri Dnevnikovi Slovenski zgodbi in ni ponatisnil mojega romana Domovina, bleda mati, prevedenega v več jezikov. Skratka, na koncu mi ni preostalo drugega, kot da knjigo ponudim zastonj.

Nenavadne težave, če upoštevamo, da pri nas izide razmeroma veliko knjig...

Na slovenskem literarnem prizorišču je pomembno le dvoje, marketing in ritolizništvo - brez tega ne prideš niti v založniške programe, še pri manjših založbah ne, niti do zapisov o knjigi v medijih. Za veliko knjig se zato zgodi, da ni o njih napisanega nič. Nekateri, ki so organizacijsko in marketinško sposobni ter se znajo prilizovati, pa so deležni podpore, čeprav njihovi izdelki niso ravno močni. Primerov je veliko, raje jih sploh ne bi našteval; tako se zgodi, da je neka knjiga, ki ni le navaden zmazek, ampak tudi neposreden napad na zdrav razum, deležna precejšnje pozornosti in cele vrste bolj ali manj naklonjenih ocen, izdaje nekaterih založb pa so povsem spregledane.

Očitno o razmerah v slovenski literarni produkciji nimate ravno dobrega mnenja.

Saj pravim, marketing in lizanje riti. Takšno stanje je naporno, utrujajoče, nimam več volje, da bi se boril z njim, niti v tem ne vidim smisla. Raje počnem stvari zase in po svoje, za šentflorjansko meglo pa se ne menim. Na srečo nisem omejen le na Slovenijo, čez nekaj dni grem brat na Dunaj, kjer bo izšel četrti prevod katere od mojih knjig v nemščino, imam tudi nekaj prevodov v slovaščino, srbščino, italijanščino... Ne trdim, da pri nas ni dobrih piscev, toda način, kako se v založništvu dela, je vreden prezira.

No, v času, odkar ustvarjate, ste najbrž imeli tudi kakšno dobro izkušnjo...

Jasno, veliko jih je bilo, ampak so na žalost večinoma še izpred let. Pa ne bi rad opeval nekakšnih dobrih starih časov, ampak danes ni več veliko urednikov starega kova, kot sta bila Janez Mušič ali Kajetan Kovič, pa še marsikdo. To so bili ljudje, ki se niso le spoznali na svoje delo, temveč si se lahko z njimi tudi odkrito pogovoril, kaj podebatiral o knjigi - danes med takšne spada denimo Aleš Berger, za katerega ravno pripravljam izbor svojega dela za zbirko Kondor.

Sam nikoli nisem imel težav s tem, če je neki urednik moje delo prebral in mi potem rekel, da mu ni všeč ali da se ne sklada z njegovim konceptom - prav, ni problema. Ko pa mi kdo vrne kuverto z besedilom in reče, "gospod Frančič, naj se tole še malo medi", jaz pa vidim, da je ta še vedno zalepljena in da ni teksta niti prebral - no, to pač ni normalen odnos.

Kaj pa sami, ste zadovoljni z vsem, kar ste napisali?

Seveda nisem! Pišem nekje od leta 1983 in ves ta čas sem moral biti zelo dejaven, če sem hotel vsaj za silo preživeti. Pa še tako sem moral kar pogosto poprijeti za kako drugo delo, obiral sem jabolka, delal v Luki Koper in na ribiških ladjah... Razumljivo, da so bile med desetinami mojih knjig tudi takšne, ki se mi zdijo katastrofalne - ampak zanimivo je, da so bile ravno tiste zelo dobro sprejete. Na primer delo Bele smrti, ki je nastalo na podlagi podlistka v Delu, zgodba o narkomanih in njihovem življenju. Nekaj uživalcev drog sem malo povprašal, da sem videl, za kaj pravzaprav gre, in snovi za kakih deset nadaljevanj se je hitro nabralo.

Pa potem? Vsak teden sem moral napisati novo nadaljevanje, jaz pa nisem vedel, kaj naj še pišem; in tako sem v zgodbo vpletel strelske obračune, pregone s helikopterji, liki so umirali kot po tekočem traku, eni zaradi preveč čiste droge, drugi pa zaradi obračunov, pobil sem jih več, kot jih zaradi mamil pri nas umre v nekaj letih. Ko se je serija končno iztekla, se mi je vse skupaj zdelo že popolnoma nesmiselno.

Nakar se lepega dne pojavi urednik z založbe Enotnost, ki je hotel vse to izdati v knjigi, pogodbo je imel že pripravljeno, jaz pa čisto brez denarja. Seveda sem podpisal, kaj sem pa hotel! In potem je še v Književnih listih izšla čisto spodobna ocena te knjige, mene pa je bolel želodec, ko sem to pisal.

No, pa še kakšne knjige so bile, ki so bile bolj na hitro narejene, kaj hočemo, potreboval sem denar. Pet pa je takih, na katere sem še vedno ponosen - Egotrip; Domovina, bleda mati; Istra, gea mea; Za vse boš plačal; in pa ta, Trkaj, trkaj na nebeška vrata. V vseh drugih je tudi nekaj balasta. Ampak od tega sem pač živel.

Samo s pisateljevanjem pri nas najbrž res ni mogoče obogateti...

Zadnji dve leti nisem s pisanjem zaslužil praktično nič, izdajal sem le pri založbah, ki mi niso mogle dati honorarja. Če ne bi delal še česa drugega in če ne bi imel nekaj zemlje tu v Istri, bi bilo povsem nemogoče živeti. Saj sem se takega stanja v vseh teh letih navadil, če se odločiš za pisateljsko pot, tudi sprejmeš, da boš v najboljšem primeru plačan toliko kot kakšna snažilka. Vesel si lahko, če za roman, ki obsega blizu dvesto strani, dobiš dve nakazili po 900 evrov. Ampak težko pa potem preneseš, da ti začne pametovati nekdo, ki se valja v denarju...

Zgolj s pisanjem ne moreš preživeti, če ne dobiš pisateljske štipendije, vendar pa te - tako kot druga javna sredstva, recimo za gostovanja, promocijo - dobivajo ena in ista imena, zlasti tista, ki so pri koritu in jim tudi sicer dobro gre. Tako da te štipendije niso neki socialni korektiv. Ampak zdaj mi je počasi že vseeno za vse to, odveč se mi zdi, da bi se mučil za kikiriki in kokakolo. Ustvarjam predvsem zaradi sebe, v bistvu je tisti čas, ko pišem, še vedno najsrečnejši od vseh, ob pisanju še vedno uživam.

Ko se zbudim poln navdiha ob enih, dveh ponoči in grem pisat tja do štirih zjutraj, sploh ne opazim, kdaj mine čas - pišem v nekakšni evforiji in po dveh tednih takega dela sem povsem izčrpan... Ampak dokler bo tako, bom delal, čeprav sem načet od vseh prošenj, uradnikov in čakanja na nakazila.

Ste se ravno zaradi nezadovoljstva z takimi razmerami nekako odmaknili od literarnega življenja?

Raje nikamor ne grem, ker imam zelo slabe živce (smeh). Sicer pa, zadnji dve leti živim v istrski vasici Padna, po dvajsetih letih sem se odselil iz Pirana, ne zato, ker bi se hotel izolirati, ampak ker mi je vaški način življenja čisto všeč, mirno je, veliko se moli, čeprav mene pri tem ni zraven. Gmajno imam blizu, malo se sprehodim, opazujem ljudi... Za kaj drugega mi niti ni; material je utrujen, nekateri si to razlagajo kot zrelost, ampak v bistvu gre za to, da se mi ne da več. V Ljubljani nimam kaj početi, predihal sem jo z vseh strani, bila so lepa leta, pestra in bogata, zdaj pa ne vem, kaj naj tam, po šankih ne visim več.

Pa literarni nastopi? Vas kaj vabijo na razna srečanja z bralci?

Ah, dajte no. Včasih me ustavi kakšna profesorica slovenščine in mi reče, joj, vaša nova knjiga se tako lepo začne, potem pa je spet vse črno. Ne vem, drugače ne znam narediti, res pa je, da so na primer moje knjige za otroke veliko bolj svetle. Glede oboževalcev pa, dobil sem že pisma, v katerih je bil posran toaletni papir in podobno, sicer pa mi pišejo bolj kaki psihotiki, ki me želijo spoznati in so prepričani, da imam ključ do kaj vem česa.

Za nastope in literarna razglabljanja pa tudi nisem najbolj primeren; tako so me po šolah denimo spraševali, kaj mislim o sreči ali ljubezni. Nimam pojma, kaj pa naj rečem o tem? Povem lahko, kako se sadi krompir. Saj še na vprašanje, zakaj pišem, ne znam odgovoriti; vem le, da nisem začel pisati zato, da bi potem lovil ženske na literarnih večerih.