Na njej so predstavljena vsa obdobja in področja Plečnikovega ustvarjanja, dodana pa je tudi vrsta neuresničenih načrtov, ki pričajo o Plečnikovem pogumnem vizionarstvu, ki se ni menilo za omejitve.
Pobudo za pariško razstavo je dal Boris Podrecca, ki je v tesnem sodelovanju z Damjanom Prelovškom in Lojzetom Gostišo ter ob strokovni podpori Arhitekturnega muzeja Ljubljana, kjer so prispevali gradivo, potem razstavo tudi izpeljal. Ob razstavi je tedaj izšel še izčrpen katalog z vrsto besedil različnih slovenskih in tujih avtorjev, katerega so ob poznejših predstavitvah po evropskih središčih prevedli tudi v nemščino, italijanščino, španščino in angleščino. Pariška postavitev je pomenila prelomnico v postopnem odkrivanju Plečnikovega ustvarjalnega opusa svetu.
Postavitev stalne razstave v Arhitekturnem muzeju Ljubljana je vsebinsko razdeljena v tri sklope: prvi, poimenovan Dunajska doba 1897-1911, na ogled ponuja Plečnikova prva samostojna dela na področjih arhitekture in notranje opreme. Tu je mogoče slediti arhitektovemu naglemu razvoju, ki se kaže v postopnem prehajanju od secesijskih oblikovnih pobud k vse bolj samostojnim in izvirnim zasnovam. Drugi z naslovom Delo v Pragi 1920-1933 obravnava Plečnikovo praško obdobje, v katerem izstopata urejanje vrtov, dvorišč in notranjščin praškega gradu Hradčani ter monumentalna cerkev Srca Jezusovega v praškem predmestju Vinohradi, ki se uvršča med najpomembnejša Plečnikova dela sakralne arhitekture. Tretji sklop, Dela v domovini 1921-1957, prinaša Plečnikove rešitve za urejanje Ljubljane, v katerih se izkaže vsa njegova izvirnost, med objekti pa izstopajo ljubljanski Stadion, preureditev hiše in vrta družine Prelovšek, zasebni hiši na Gorenjskem, pa zasnova slovenskega parlamenta in preureditev Križank.
V osrednjem razstavnem koridorju je prikazan Plečnikov sakralni opus, precej pozornosti je posvečeno kompleksu poslovitvenih objektov na Žalah, vzporedno pa v tem prostoru poteka še prikaz Plečnikove profane arhitekture.
