Če verjamete. Dežela vzhajajočega sonca je natrpana s prečiščenimi obredi in skoraj matematičnim odnosom do sveta, vendar pa si je rubikova kocka 21. stoletja, kot so fenomenologi poimenovali sudoku, pri njej izposodila le ime. Njegove korenine segajo globoko v čase evropskega razsvetljenstva, pot si je utiral skozi dnevno časopisje Francije pred prvo svetovno vojno, se nato znova pojavil v ameriškem ugankarskem tisku, od koder se je razširil na Japonsko in povsem okužil otočje, ter se počasi širil po Daljnem vzhodu, dokler ni 12. novembra 2004 doživel začetek svetovne pandemije z objavo v britanskem časniku The Times.

Ni naključje, da se kratka zgodovina sudoka bere kot izbruh smrtonosnega virusa, saj ga znanstveniki uvrščajo med klasične meme - nalezljive ideje, ki se razmnožujejo kakor virus in prenašajo od posameznika do posameznika. Po teoriji memetike so memi sestavni deli kulture, zato vplivajo na vedenje ljudi in jo hkrati spreminjajo. Kar je kihanje za gripo in njene viruse, smo množični mediji za meme.

Sudoku ima dejansko lastnosti španske influence, ne zahteva splošne razgledanosti, jezikovne akrobatike ali matematičnih spretnosti, enako lepljivo se oprime tako bogatih kot revnih, pravzaprav ne potrebuje niti pismene žrtve, za okužbo je dovolj, da ta loči devet različnih simbolov in razume pravila.

V informacijski dobi naj bi bili memi orožje, s katerim se bijejo bitke za prevlado nad množicami in njihovo naklonjenost. Vprašanje je, ali bo sudoku imel tako resne posledice, zagotovo pa je za nekaj časa spremenil vsaj podobo javnega transporta z množicami, ki sklanjajo glave nad mreže kvadratkov. Od Timesove objave "križanke za številke" preži s strani vsakega dnevnika, ki da kaj nase, naklade včasih obskurnih ugankarskih časnikov so dosegle osupljiv razcvet, nekaj spretnežev je z njim neznansko obogatelo.

Eden od njih je Novozelandčan Wayne Gould, ki je sredi devetdesetih med nakupovanjem v Tokiu naletel na knjižico s sudoku ugankami in se takoj okužil. "Ko sem zagledal mrežo s praznimi kvadratki, me je prijelo, da bi jih začel izpolnjevati," trdi Gould. Nato je šest let razvijal računalniški program, ki tiska nove in nove prazne mreže. Med enim od potovanj je obiskal Times in… drugo že veste.

Pradedek igre je švicarski matematik Leonhard Euler, ki je sredi 18. stoletja razvil latinski kvadrat, o katerem je dejal, da gre za "novo vrsto magičnega kvadrata". Magični kvadrat je namreč zabava matematikov, ki v trenutkih počitka med dinozavrskimi formulami v kvadrate vpisujejo številke, pri čemer mora biti vsota vsakega stolpca in vrstice enaka.

Konec 19. stoletja so francoski časniki objavili različico, ki je navadnim smrtnikom omogočala samo vstavljanje številk, brez odvečne aritmetike, pravila pa so močno spominjala na moderni sudoku. Med prvo svetovno vojno ni bilo časa za igre, stvar je zamrla, dokler se ni konec sedemdesetih pojavila v ameriškem ugankarskem časopisu Puzzle Magazines. Današnjemu uredništvu ni povsem jasno, kdo se ga je domislil, po analizi takratnih številk pa so avtorstvo pripisali upokojenemu arhitektu Howardu Garnsu.

Ta na žalost ni doživel eksplozije priljubljenosti igre, ki jo je imenoval Postavi številko. Skoraj desetletje je namreč tiho živela med stranmi ameriške revije, dokler je ni sredi osemdesetih odkril japonski založnik Nikoli. Takoj je zaslutil, da bodo v deželi, kjer so zaradi idiogramske abecede križanke garaško opravilo, številke idealen nadomestek. Seveda se ni motil, prvotno ime Suuji wa dokushin ni kagiru so okrajšali v sudoku, tiskali in bogateli.

Slovenci smo sudoku odkrili še pred britanskim izbruhom, saj ga že od leta 1999 pod imenom devet objavlja ugankarska revija Modro razvedrilo. Po britanskem zgledu, kjer je tabloid The Sun svojo različico oglaševal kot tako lahko, da jo lahko rešuje celo razvpita udeleženka resničnostnih šovov Jay Golud, so v Slovenskih novicah napisali "primerno tudi za blondinke". In dobili prijavo na častno razsodišče oglaševalske zbornice, ki je ugotovilo, da "gre za očitno pretiravanje". Sudoku torej ni za blondinke.