Tega ni težko razumeti, saj gre za eno bolj posebnih in karizmatičnih mest, ki ima tako kot njegovi prebivalci svoje muhe.

V ožjem delu Pariza živi okoli dva milijona ljudi, v širšem še deset milijonov. To se pozna tudi v prometu, saj so glavne vpadnice ob konicah polne kolon. Z izjemo mogočnih parkov središče mesta ni zaprto za promet in pravzaprav vlada tam nekakšen kaos, v katerem bi se Slovenci kar težko znašli. Na velikih krožiščih na primer ni označenih voznih pasov, zato ljudje vozijo kar cikcak, včasih tudi pomolijo glavo skozi okno in ozmerjajo soseda, ki jih je v bitki med avtomobiloma premagal, prav tako se ne vznemirjajo, če je avto nekoliko obtolčen ali če so, ker imajo nujen opravek, avto pustili kar sredi ceste in popolnoma zaprli promet.

Tudi zato je turistom veliko prijaznejši metro ali podzemna železnica, saj z njo enostavno, hitro in poceni (karta stane dober evro) prideš kamor koli po mestu. Na vlakih vas bodo marsikdaj presenetili "umetniki" vseh vrst, predvsem glasbeniki, ki vam bodo postajo ali dve krajšali čas s petjem ali igranjem na inštrument, vi pa jih boste, če vam bodo všeč, lahko nagradili s kakšnim kovancem.

Če želite oditi iz Pariza, na primer v Eurodisney, se peljite s primestno železnico. Ta je sicer dražja (dobrih 6 evrov v eno smer do Eurodisneya), vendar se karto splača kupiti, saj jih na vlaku pregledujejo, kazen pa je 25 evrov.

Strogo središče mesta z glavnimi znamenitostmi je obvladljivo tudi peš. Če imate čas, je to najboljši način spoznavanja pariškega življenja. Dovolj je že, če posedite v eni njihovih znamenitih kavarn ali se sprehodite čez Luksemburške vrtove. Predvsem pa je Pariz mesto umetnosti, galerij in muzejev na čelu z znamenitim Louvrom, v katerem si lahko ogledate Da Vincijevo Mono Liso ali pa morda Miloško Venero. Glede na to, da meri muzej ob eni stranici kar 750 metrov, si ne delajte utvar, da ga boste v celoti videli v enem dnevu, pozabite pa tudi na čiste sanitarije (te so v vsem mestu izjemna redkost) ali pa na primer razlage ob razstavljenih eksponatih v angleščini. Ob številnih artefaktih iz starega Egipta, Mezopotamije in drugih civilizacij je namreč razlaga zgolj v francoskem jeziku. V muzeju so na voljo številni katalogi in zvočni posnetki, ki vas vodijo po razstavi, vendar je zanje treba doplačati.

Vstopnina v muzeje ni pretirana in se giblje okoli osem evrov, popuste pa imajo na primer za študente ali za vse obiskovalce ob določenih dnevih in urah. Če obiščete več kot tri muzeje, se splača kupiti muzejsko kartico, ki stane 30 evrov in vam ponudi ne le vstop v kateri koli muzej, pač pa se z njo lahko ponekod izognete dolgim čakalnim vrstam za vstop.

Čakanje je tudi ena tistih stvari, na katero se je treba v Parizu pripraviti. Vrsta za Pompidoujev muzej sodobne umetnosti se namreč vleče daleč po cesti, zato ne preseneča, da je to po številu obiskovalcev največja pariška znamenitost.

Mesto ima svoj čar ne glede na to, ali si ga ogledaš od zgoraj (pogled z Eifflovega stolpa, slavoloka zmage ali cerkvice Sacre Coeur), od spodaj ali s Sene, po kateri se lahko za 10 evrov popeljete na eni od številnih turističnih ladjic, ki vam ponudijo tudi razlago pogleda v različnih jezikih.

Čisto drugačno podobo dobi mesto zvečer, ko mrak zakrije umazanijo na ulicah, nad mestom pa se dviga veličastno osvetljen Eifflov stolp, ki začne ob vsaki polni uri utripati kot novoletna jelka. Številni mladi se zvečer zbirajo vzdolž Sene, se tam zabavajo in mahajo turistom, ki se vozijo mimo njih. Takrat se mesto pomladi in zadiha drugače, čeprav je v Parizu ena največjih in najbolj znamenitih univerz - Sorbona. Zvečer zaživijo številni kabareti, med njimi slavni Moulen Rouge, kjer boste za vstopnino odšteli skoraj dvakrat toliko kot v kakšnem manj znanem, a zato nič manj kakovostnem kabaretu.