Bil je katoliško usmerjen, aktiven v mladinskih katoliških organizacijah in v Slovenski ljudski stranki, bil pa je menda tudi član in tajnik JRZ v Mariboru. Po podatkih celjskega gestapa je bil celo vodja Slovenske straže v Mariboru. Pred nemškim napadom leta 1941 je obiskoval vasi in župnišča vzdolž avstrijske meje od Dravograda do Lendave ter opozarjal na nevarnost pete kolone (nacistov in komunistov). Imel je tudi zaupne sestanke z uglednimi ljudmi (župani, župniki, učitelji).

Dolg pohod kraljevega vojaka

Aprila 1941 je bil mobiliziran v vojsko Kraljevine Jugoslavije, nemški napad pa je dočakal v Slavonskem Brodu. Takoj po kapitulaciji in razsulu vojske se je izognil ujetništvu in se vrnil v Maribor. V uniformi in oborožen s puško je v desetih dneh prehodil okrog 400 kilometrov. Skril je uniformo in se okrog 14 dni skrival v bližini doma. Ker je bil prepričan, da ga bodo Nemci zaprli in izselili, se je odločil, da se ne bo prijavil, in se je zato moral skrivati. Maja in junija 1941 je menda začel kar sam vzpostavljati zaupniško mrežo, saj je na Štajerskem skoraj v vsaki vasi poznal nekaj pomembnih ljudi. Seveda to ne bo držalo, saj mu je takšno nalogo naložilo vodstvo Slovenske legije iz Ljubljane oziroma mariborski vodja SLS. Sestajal se je tudi s predstavniki OF in menda je bil celo predviden za predstavnika katoliške skupine v štajerskem (pokrajinskem) odboru OF.

Melaher se je odločil, da po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo ne bo sodeloval z OF, ker menda ni simpatiziral s komunisti. Drago Lorbek, bivši vojaški kapelnik, je nagovarjal Melaherja, naj se pridruži partizanom na Pohorju, vendar ga je ta zavrnil, saj kot katolik ni hotel sodelovati s komunisti. Kot sam pravi, se je 14. julija 1941 prek Celja, Sevnice in Mokronoga prebil v Ljubljano, kjer je pri vodstvu SLS izvedel, da so ravno takrat ustanavljali nelegalno polvojaško Slovensko legijo. Kljub prigovarjanju, naj ostane v Ljubljani, se je po nekaj dneh razočaran vrnil v Maribor. Leto dni se je menda skrival okrog svojega doma. Zaradi gestapovskega terorja so bile vse njegove zveze pretrgane. Ali zares vse?

Kaplan Henrik Goričan - Melaherjeva veza z Ljubljano

Šele poleti 1942 naj bi iz Ljubljane prvič prišel k njemu kaplan Henrik Goričan. Oktobra 1942 je gestapo nameraval aretirati Melaherja, vendar je ta zbežal, pa ga je potem menda iskalo kar 300 gestapovcev. Tako piše Melaher v svojih spominih, čeprav je bilo v resnici drugače. Kaplan Henrik Goričan je leta 1948 na zaslišanju organom slovenske Udbe (zapisniki v AS) namreč povedal naslednjo zgodbo:

Na pobudo Marka Kranjca, duhovnika iz Maribora, člana glavnega odbora SLS, je bilo določeno, da bo Slovensko legijo na Štajerskem organiziral Jože Melaher. Zato je Goričan konec leta 1941 v Mariboru predal Melaherju pisna navodila glavnega odbora SLS, da na Štajerskem organizira delovanje Slovenske legije po sistemu trojk, prvenstveno naj organizira obveščevalno službo in propagando, zatem pa naj začne zbirati skrivače - dezerterje iz nemške vojske. Že tedaj naj bi izdajal časopis Kri in zemlja, vendar Goričan ni vedel, po čigavem nasvetu je Melaher (podpisan kot Zmagoslav) to počel. Zato je vsekakor zelo vprašljiva Melaherjeva izjava, da je prvi izvod časopisa Kri in zemlja napisal šele 21. junija 1943 v svinjaku Cviklovih iz Sv. Petra. Sestala sta se v trgovini na Pobrežju, kjer je bila tedaj zaposlena njegova žena Marija. Melaher je dobil kasneje 25.000 nemških mark, ki jih je priskrbel tovarnar Heinricher iz Škofje Loke. Melaherju so poslali dva kopirna stroja (Rado navaja, da so prvi kopirni stroj dobili v Mariboru!) in propagandni material. Zvezo z Ljubljano naj bi vzdrževal prek žene nemškega oficirja Vernika, po rodu iz Maribora. Šlo naj bi za njegovega posebnega zaupnika, prek katerega je Melaher že prej vzdrževal zveze z inž. Sodjo, članom vodstva SLS v Ljubljani! Goričan je od svojih prijateljev med duhovščino že tedaj (leta 1941) izvedel, da naj bi Melaher sodeloval z Nemci, vendar tem govoricam ni verjel. Goričan je še enkrat (leta 1944) obiskal Melaherja v Mariboru, kmalu zatem pa ga je gestapo aretiral in poslal v Dachau. Po vojni so ga zasliševali na Ozni in v Udbi…

Kdo je bil prvi skrivač?

Melaher je zapisal, da je že poleti 1943 začel zbirati prostovoljce, vzpostavil redne zveze z Ljubljano in začel izdajati časopis Kri in zemlja. Ne bo držalo! Njegova trditev, da je "naša edinica (pravilno: enota) na Štajerskem rasla od enega na 50, 100, 200 do več kot 500", je navadna zgodovinska neresnica.

Po izjavi Rada je bil prvi skrivač v njihovem kraju Mirko Knuplež, ki je v začetku oktobra 1942 prejel poziv za nemško vojsko, vendar se je odločil, da se ne bo odzval, in se je skrival doma. Potem sta se mu pridružila Melaher in Golob. Poglejmo Melaherjevo zgodbo: ko se je izognil aretaciji gestapa oktobra 1942, se je zatekel v lisičje jame na Kamenščaku, kjer se je sam skrival mesec in pol. Kmalu se mu je pridružil znanec Mirko Knuplež iz Sv. Petra, konec januarja 1943 pa še sorodnik Milko Golob iz Zlatoličja. Zaradi neopreznosti jih je 3. februarja 1943 Nemcem prijavil Jernej Poštrak, nemčur, nato so Nemci skrivališče takoj obkolili. Melaher naj bi ranil policista, ki se je prvi približal skrivališču, zato so Nemci začeli streljati, metati bombe, nazadnje pa so še zakurili ogenj pred vhodom v skrivališče. Zaradi neznosnega dima se je drugega dne Knuplež hotel rešiti z begom, vendar so ga Nemci ustrelili. Melaher in Golob sta se pritajila in ko so tretjega dne Nemci opustili zasedo, sta preprosto odšla vsak na svojo stran. Golob je odšel k partizanom, tako da je Melaher februarja 1943 ostal edini četnik na Štajerskem!

Rado mi je povedal, da se je Melaherju pridružil šele kot peti, 12. februarja 1944, pred njim pa je to storil domačin Stanko Krejač. Torej, konec februarja 1944 je imel Melaher samo dva četnika - Krejača in Rada! Pozneje se mu je pridružilo še 85 nemških dezerterjev in mobilizirancev (Steindl je navedel 90 dezerterjev).

Abwehrov poročnik Fritz Werdnik - Melaherjev glavni zaupnik

Zanimivo je, da Melaher v svojih spominih ni omenil svojega glavnega zaupnika med Nemci! Marko Selin je v svoji knjigi Nič več strogo zaupno, 1978, zapisal da je obtoženi četniški polkovnik Mirko Bitenc na "božičnem procesu" 1946 potrdil, da sta plavogardistična voditelja inž. Sodja in Smersu vzdrževala zveze z Melaherjem prek nekega nemškega vojaka, invalida brez roke, s priimkom Vernik, Wernik ali Bernik. V AS sem pogledal v dosje "božičnega procesa" in ugotovil, da je Bitenčeva izjava pravilna, dodal je še, da enorokemu Werniku osebno ni zaupal in se z njim ni nikdar sestal! Omenil pa je tudi številne druge zveze z Melaherjem, kot zadnjega pa svojega celjskega dijaka Marjana Fretza - Zlatka iz Laškega. Tudi Rado mi je omenil, da je bil Melaherjev glavni zaupnik enoroki poročnik nemške vojske Fric Verdenik iz Radvanja, ki je bil sicer glavni nemški kurir med Rimom in Berlinom.

Seveda pa ni šlo za navadnega nemškega vojaka, temveč za Abwehrovega poročnika Fritza Werdnika, bivšega pripadnika polka Brandenburg, nazadnje zaupnega kurirja med Rimom in Berlinom. Bil je iz Maribora, sošolec Jožeta Golca - Joja, vodilnega obveščevalca britanske obveščevalne skupine BBC v Trstu. Golec je v Trstu seznanil Werdnika tudi z Ivanom Bricljem, radiotelegrafistom in poročnikom JVvD, kar sem podrobno opisal v prejšnjem feljtonu Plava garda - radiotelegrafist proti poveljniku.