Gostila nas je Simona Gotovac, odločna in vesela gospa z izjemno zanimivo biografijo, bivša nuna, ki je zapustila samostan, ker se je zaljubila, potem pa poročila z znanim hrvaškim disidentom Vladom Gotovcem, danes ena vodilnih evropskih kardioloških diagnostikov, voditeljica Kardiološkega oddelka Poliklinike Agostina Gemellija v Rimu, ženska, ki je zdravila papeža Janeza Pavla II.

Gospa Simona je neverjetna ženska, velika učenjakinja z vulkansko energijo. Še po nekaj desetletjih bivanja v Rimu govori hrvaško z močnim sinjskim naglasom, kot da bi zjutraj s polno torbo slanine stopila z vlaka iz Sinja, in tako potrebujete kar nekaj časa, da dojamete, da ta glas pripada predavateljici na ugledni univerzi Sacro Cuore. V kavarni pa ne gre za papeževo zdravnico, temveč za veselo Sinjanko, pripravljeno na šalo. Seveda do neke mere.

V nekem trenutku - ne vem več, kako smo v pogovoru prišli do tega - sem glasno dejal, da sem ateist in ne verjamem v Boga. Gospa Simona se ni obotavljala in me je pred vsemi z roko mahnila po zatilju. "Ne smeš tako govoriti. Ali verjameš v ljubezen med ljudmi?" "Seveda verjamem," sem previdno odvrnil kot kakšen mulec v šolski klopi. "Potem verjameš v Boga," je zmagoslavno sklepala nekdanja nuna, sam pa sem se zvito odpovedal nadaljnjemu proučevanju te zanimive trditve.

Prav zares, če je Bog ljubezen, potem je malo ateistov na zemeljski obli. Problem pa je, da je Bog, kot trdijo teologi, nadnaravno bitje - največkrat starec z dolgo, sivo brado, ponekod tudi dobrodušen, sedeči debelinko z uhani in v nekaterih religijah tudi skrivnostni in nevidni modrec - ki brezhibno vodi celotni vidni in nevidni vesoljni svet ter iz blata mesi silno nenavadna bitja, kasneje pa nad njih pošilja strelo, cunamije in najbolj strašne epidemije.

Sam težko verjamem v to in tako je še iz časov, ko sem kot fantič kateheta prvič vprašal tisto znamenito vprašanje - ali lahko Vsemogočni Bog, če je res vsemogočen, ustvari tako težak kamen, da ga sam ne more dvigniti - in podvomil v kreacionistično teorijo z vprašanjem, kako se je človeška vrsta lahko nadaljevala, če sta Adam in Eva imela le dva sinova.

Na pripetljaj iz Rima me je spomnil ves ta direndaj ob papeževem obisku Turčije, ki je zadnja epizoda zgodbe o žalitvi verskih čustev, pa naj gre za muslimane, ki jih žali Ratzingerjev obisk Hagie Sophie, podobno kot so jih nesrečne karikature Mohameda, ali kristjane, katerih verska čustva so prizadeta zaradi feredž na ženskih glavah, minaretov v evropskih mestih ali, kot je to pri katolikih na Hrvaškem, zaradi preproste hoje v kopalkah okoli dalmatinskih cerkva.

V resnici lahko z vsem, kar počnete, žalite nekogaršnja verska čustva: če v petek jeste zrezek v Ljubljani ali pršut v Zenici, če v soboto iščete avtomehanika v Tel Avivu ali če ga v nedeljo iščete v Zagrebu, če popijete pijačo s pouličnim čistilcem čevljev v New Delhiju ali če v varšavski trafiki vprašate za kondom, če vkorakate v šolo preoblečeni v Dedka Mraza ali če snemate dokumentarni film o evoluciji dinozavra v kokoš oziroma film o umoru kustosa v louvrskem muzeju - vedno, skratka, žalite nekogaršnja verska čustva.

Nek drug splitski Rimljan, dopisnik Jutarnjega lista, Inoslav Bešker, se te dni sprašuje: In kaj je z nami ateisti? Ali imamo pravico do zaščite svojih neverskih čustev? Se kdo kdaj vpraša, ali morda kaj žali naš ateizem?

Moja ateistična čustva žali na primer že to, da me imajo za nevernika. Zakaj bi bila vera okrajšava za "vera v Gospoda Boga Vsemogočnega, gospodarja neba in zemlje"? Jaz med drugim verjamem v ljubezen, v zunajzemeljsko življenje, verjamem, da je rdeče vino zdravo za srce in da Hajduk letos lahko osvoji prvo mesto, ja - na koncu koncev - verjamem, da Bog ne obstaja. Zakaj sem potemtakem nevernik? Zakaj imajo religije monopol nad vero?

Moja brezbožna čustva žali, da me nihče nič ne vpraša, ko z mojimi davki gradijo velikanske, grde betonske cerkve. Moja čustva žali, ker se moja hčerka v šoli uči, da je Bog njeno prapraprapraprababico ustvaril iz pradedovega rebra. Žali me, ker so zaradi ene same prenočitve papeža Janeza Pavla II. iz palače na splitski Rivi izselili mestno knjižnico in fakulteto, na kateri sem študiral, in ker se je Splitu šele pred kratkim uspelo izkopati iz rdečih številk, v katere se je pogreznil zaradi megalomanske organizacije ob obisku nekega običajnega verskega voditelja.

Moje ateistična čustva žali, ker me statistično obravnavajo kot katolika in ker sem proti svoji volji krščen in uveden v to sekto.

Pri tem pa ne obstaja niti en zakon, ki bi pred žalitvami ščitil moja ateistična čustva. Zaradi njih me lahko med mašo pljune vsak vaški župnik, lahko me razglasi za izrodka in mi grozi s peklenskimi mukami. Če pa napišem, da mi je župnik pretil s smrtjo in ga prijavim policiji, se ne bom le osmešil, temveč bom tudi žalil verska čustva večine v tej deželi.

Zato se sprašujem: do kdaj bomo ateisti preganjani? Da, preganjani! Sam sem jih na primer sredi restavracije v Rimu, samo zaradi svojega ateizma, dobil po glavi.

In to od papeževe osebne zdravnice.