Tako že vsi vemo, katero vojaško transportno letalo bo minister Erjavec kupil. Le on še ne ve, da bo skrbno izbiral in na koncu izbral ameriško. V vsaki vladi doslej so imeli kakšnega dvornega norčka, ki je visoko plačal ceno ministrovanja. Vloga, ki so jo Karlu Erjavcu dodelili v tej vladi, ni prijetna. Je drago poplačilo za mesto, ki presega domet tudi človeka takega kalibra, ki se je verjetno edini lahko hkrati ponašal s članstvom v treh političnih strankah. No, Erjavca ne gre jemati resno, tako kot tudi njegove stranke preračunljivih in neverodostojnih upokojencev ne. Vendar pa je kljub temu treba ugotoviti, da bi se vse, kar se dogaja v zvezi z vojsko in neracionalnim trošenjem denarja, dogajalo tudi, če Erjavec ne bi bil minister.

Potem ko se je Janševa koalicija, ki si je utirala pot na oblast prav s populističnimi atakami na preveč luksuzno letalo, ki si ga je omislil predvsem Drnovšek, ceno zanj pa s porazom na volitvah plačal malo krivi, a medijsko štorast Rop, premislila in bi zdaj želela imeti prav to letalo za prevoz premiera, zunanjega ministra in drugih ranjencev, se je še enkrat potrdilo, da ljudje, ki svoje življenjske ambicije posvetijo politiki, težko brzdajo slo po moči in aroganci, ko enkrat pridejo na oblast. Česar koli že bi se smela spomniti ta vlada, falcona gotovo ne. In najbrž se tega nekje globoko v sebi prav dobro zaveda, a se vseeno ne obvlada. Vsa druga neracionalnost, ki krasi to vlado, samo potrjuje, da gre za klasično bolezen oblastnikov: izgubo realitetne kontrole. Zadnji prispevki k tej klinizaciji vlade so poleg "odkupa" falcona gotovo ekstremno dragi in neracionalni nakupi oklepnikov ter zdaj tudi transportnega letala. Drago transportno letalo ne bo izboljšalo nacionalne varnosti. In v ta namen tudi ne bo kupljeno. Transportno letalo Slovenska vojska potrebuje za prevoze slovenskih vojakov na krizna žarišča. Slovenska prisotnost na kriznih žariščih pa nacionalno varnost prej znižuje kot viša. A kakor koli. Če torej sedanjim oblastnikom uspe kupiti transportno letalo in obenem odkupiti falcona, je za mednarodne misije preskrbljeno. Tja se bodo nekoliko manj udobno vozile v vojaškem transportnem letalu, nazaj pa kot ranjenci in trupla v falconu. To jim je, resnici na ljubo, zagotavljala že prejšnja vlada, ko je utemeljevala nakup superluksuznega letala. No, ne glede na to pa ostane nepojasnjeno, zakaj bi za astronomske vsote kupovali letala, ki si jih lahko izposodimo za konkretne misije skupaj s posadkami. Nobenega vzdrževanja, nobene ekipe, nobenih dodatnih stroškov. Še več. Glede na to, da s prisotnostjo na kriznih žariščih (vsaj simbolno) rešujemo Američane iz težav, bi bili prevozi najmanj, kar bi lahko za protiuslugo pričakovali.

V senci teh ekstremnih neracionalnosti ter celo bizarnosti, kot je želja po predčasni prekinitvi zakupne pogodbe za falcona, se je zgodila druga obletnica spremembe oblasti. Janša je nekajkrat ponovil približno v tem stilu: gre nam tako dobro, kot še nikoli. In tu je problem. Slehernik se upravičeno sprašuje: zakaj gre meni vse slabše, če gre državi vse bolje. Empirično izkustvo cele vrste vitalnih področij vsakdanjega življenja kaže tako: varnost zaposlitve je nižja kot kadar koli prej, javno zdravstvo je v razsulu, javno šolstvo v popolnem kaosu, velik del prebivalstva z družinskimi prihodki komaj skrpa konec s koncem.

Nova oblast je ambiciozno zakorakala v projekt kadrovske, ekonomske, medijske in vrednostne preobrazbe dežele. Z visoko izhodiščno podporo ter nekaj populističnimi potezami, kot je bila odprava prometnih nalepk za avtomobile, je vlada dolge mesece udobno živela. Javnomnenjska podpora je bila dolge mesece na ravni Drnovška v najboljših časih. Zdaj se podpora sesuva na celi črti. Kaj točno je vplivalo na ta obrat, je težko reči. A slej ko prej vse po malem. V vsakem primeru pa neizmerna aroganca, s katero Janša s svojimi podaniki komunicira z javnostjo. Podcenjevalni odnos je veliko bolj aktiviral javno mnenje kot ideološka nekompatibilnost z mnenjsko večino. Kar je razumljivo. Slovenija je in po ideoloških razcepih še vedno deluje kot nekakšna "tri tretjinska" družba. Tretjina sliši na levo, tretjina na desno uho, večino pa oblikuje tisti, ki uspe nagovoriti tretjino, ki je vrednostno, ideološko, politično popolnoma nereflektirana. To je volilno telo, ki prav tako brez težav ali dilem voli Jelinčiča kot Janšo ali Kacina. Koga v kateri konkretni volilni situaciji voli, pa je odvisno od tega, kaj jim kdo obljublja in v katero smer se po njihovi zaznavi premika voz. Zato je to volilno telo zelo nezahtevno, a hkrati zelo zahtevno. Denimo, neizmerni populizem je to skupino privabil v Janšev tabor pred obratom, a prav ta isti populizem zdaj reže Janši podporo.

Absurdno, ampak ob precej slabih trendih se sedanja koalicija lahko veseli predvsem opozicije. Ta je še najbolj zaslužna, da sedanja oblastna garnitura kljub vsem fiaskom še ne diha na škrge. Povolilno razsulo liberalnih demokratov še ni sanirano in že čez deset dni bo prva resna preizkušnja. Da si po porazu stranka še ni opomogla, priča tudi dejstvo, da se nekateri v stranki zelo veselijo lokalnih volitev. Ne zato, ker bi nerealno računali na zmago, ampak ker računajo na poraz.

Kaj pa socialdemokrati? Socialdemokrati pred lokalnimi volitvami lepijo po krajevnih skupnostih plakate s podobo Boruta Pahorja.