Je nečak velikega jezikoslovca dr. Antona Breznika , zagledan v lepoto te naše male domovine Slovenije in v vse, kar smo kot narod prestali in dosegli in kjer hočemo stati in obstati kljub nevarnostim, ki jih je še vedno na pretek.
Šolal se je v tujini. Najprej v begunskih taboriščih v Avstriji pa v Argentini in končal duhovniške študije v Franciji. Več let je služboval v Vatikanu na visokih mestih v vatikanski hierarhiji. Je osebni prijatelj papeža Janeza Pavla II. in pisec mnogih razprav in knjig. Naj jih omenimo samo nekaj: Mesec dni na Rdečem otoku, Ožarjeno bivanje, Živa verstva, Spomin zavest načrt Cerkve na Slovenskem, Za čast dežele. Cerkev, narodi in demokracija in Stati inu obstati z letnico 2001, v kateri so zbrani njegovi odmevni nagovori, pridige in časopisni članki zadnjih let.Stvar milosti in osebne svobode
- Gospod nadškof! Začniva najin velikonočni pogovor z verzi iz pesmi Vzemi me učenik iz zbirke Pesem o neizčrpanem soncu Karola Woytila, ko pravi: "Vzemi me, učenik, s sabo v Efrem / in dovoli, da ostanem tam s tabo, / kjer se na daljne bregove tišine / spuščajo ptičja krila, / kot zelenje, kot velik val, / ki ni zguban od vesla / kot široko vodno kolo, / ki se ne boji sence groze. / Hvala, da se je duša / umaknila tako daleč od hrupa / in da v njej dobrotno bivaš, /obdan s čudovito revščino ..." Nekje ste zapisali: "Odločitev za Boga je stvar milosti in osebne svobode." Pa bi vas vprašal: je izpolnjeno pričakovanje vašega življenja in kaj vam pomeni Jezus Kristus Nazareški in še posebej njegove besede: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!""Lepo, globoko, bistveno vprašanje, ki si ga mora zastaviti vsak človek, ki razmišlja o kvaliteti in smislu svojega življenja. Pričakovanja mojega življenja! Bog ve, koliko sem si pri petnajstih letih obetal od življenja. Ne bogastva, ki me ni nikdar mikalo, pač pa slavo umetnika, skladatelja, ki bi njegova nesmrtna dela izvajale koncertne dvorane po vsem svetu. Neskončno sem občudoval velike glasbenike, najraje tiste s tragično usodo: Schuberta, Beethovna, Chopina, in hotel sem ustvariti nekaj, kar bi bilo njim primerljivo. Hkrati pa je bil v meni vse močnejši glas, ki me je vabil na drugo pot: ,Prodaj, kar imaš in hodi za menoj.? Vabilo na pot duhovništva, o katerem sem razmišljal od otroških let. Ne brez notranjih bojev in ne na mah sem se končno odločil za to pot. Le-ta me je vodila na študij v Pariz in potem v domovino, na Teološko fakulteto v Ljubljani, kasneje na delo v Vatikan in naposled na mesto ljubljanskega nadškofa. So se na tej poti izpolnila pričakovanja mojega življenja? Kolikor je mogoče o tem sploh govoriti v tem bežnem življenju, zaznamovanem s trudom in napori, z nasprotovanji in skromnimi uspehi, lahko rečem, da. Na mestih, kjer sem deloval, sem skušal delati resno in odgovorno. O sadovih tega dela pa bo končno sodil Bog. Notranja vsebina in srž mojega razvejanega življenja pa je Božji Sin, Jezus Kristus, rojen iz Device Marije, pravi Bog in pravi človek. Ta je nežno in močno vdiral v moje srce in podiral malike drugega za drugim: svetno slavo, priznanje itd. Iz dneva v dan, iz leta v leto je postajal bolj resničen in se umestil v središče mojega življenja. Ranil me je s puščico ljubezni in ta rana bo ostala do konca življenja; rana povsem trdne in brezpogojne ljubezni, ki se bo zacelila šele ob blaženem gledanju iz obličja v obličje. Brez te ljubezni bi bilo moje življenje majavo in brez temeljev. Brez njegove navzočnosti in brez pogovora z njim bi bilo življenje prazno. Vem, nikjer ne bom našel toliko resnice in ljubezni kot pri njem. Kot apostol Peter bi se lahko vprašal: ?Gospod, h komu pojdemo? Ti imaš besede večnega življenja.? Jezusove besede, ki jih navajate: ?Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo?, mečejo čudno luč na človekovo ravnanje, hkrati pa nam povedo o človeku več, kot si mislimo običajno. Človek je tudi tedaj, ko dela zlo, ujet v mrežo nerazumljivih motivacij, kar zmanjšuje njegovo krivdo. Nekje sem zasledil misel filozofa Paula Ricoerja, da je v zgodovini več žrtev kot krivcev. Tudi krivci so žrtve. Žrtve zla, ki obvladuje človeštvo. S tem je tudi zlo relativizirano. Nad njim se dviga brezmejno Božje usmiljenje. ?Če te tvoje srce obtožuje, pomisli, da je Bog večji od tvojega srca in vse ve,? pravi Sveto pismo."
Berlinski zid in teoretiki ateizma
- Za verujoče kristjane je velika noč praznik vstajenja in zmage nad temo. Sodobni čas pa je s svojim ateizmom razvrednotil veliko prvin tega radostnega praznika in naselil med ljudi zbeganost in nemoč. V praznini globoke notranje stiske se človek rešuje v spopadu z Bogom, ki je za nekatere abstrakten pojav kot večnost sama in kot vesolje, ki je brezmejni in brezkončni ocean. Več let ste bili tajnik papeškega sveta za dialog z neverujočimi v Rimu. Kakšne so vaše izkušnje in kaj je za vas ateizem? "Ko so me leta 1981 poklicali v Rim na Tajništvo za dialog z neverujočimi, sem imel že določene izkušnje z ateizmom. Najprej praktične, saj sem prihajal iz dežele, kjer je bil ateizem nekakšna uradna ideologija, pa tudi teoretične: že precej let sem namreč na Teološki fakulteti med drugim predaval o modernem ateizmu. Iz tega časa je knjiga Uvod v moderni ateizem. V Rimu sem se poklicno ukvarjal s problematiko ateizma tako, da sem zasledoval vse, kar je o tem izhajalo v revijah in knjigah. Tajništvo pa je organiziralo tudi mednarodna srečanja z ateisti, kjer sem se srečeval s priznanimi filozofi in teoretiki ateizma. Eni so bili bolj odprti, drugi bolj togo dogmatični. Leta 1989 pa se je položaj s padcem berlinskega zidu in s prihodom demokracije tako spremenil, da so se vsi ti teoretiki nekako porazgubili in da dejansko nismo več našli sogovornika. Tedaj je tudi Vatikan ukinil Tajništvo za dialog z neverujočimi. Kaj je zame ateizem? To je zanikanje Boga kot transcendentnega bitja, se pravi bitja, ki obstaja neodvisno od mene in od sveta, torej bitje, ki je nujno (ens necessarium) in je vzrok vsega, kar obstaja. Temu sledi, da ateist logično zanika tudi božanstvo Jezusa Kristusa in Cerkev kot Božjo ustanovo pa seveda verodostojnost vseh religij. Vzroki za tako stališče so zelo različni: nekateri - zaradi napačne vzgoje - pojmujejo Boga kot tekmeca, ki jih ogroža v njihovi svobodi in človeškem dostojanstvu, drugi ga odklanjajo zaradi zla v svetu, za katerega naj bi bil kriv Bog, tretji zaradi namišljenih ali resničnih zločinov Cerkve v preteklosti, četrti preprosto zato, ker jim svet napolnjuje srce in v njem ni prostora za Boga. Ateizem je zelo problematična drža. Marcel Gauchet, eden najbolj doslednih in poštenih ateistov, kar jih poznam, zastavlja vprašanje, kako sploh biti brez Boga, brez religije. ?Zaton religije se plačuje s težavo biti sam svoj,? pravi. V družbi brez religije se je vprašanje blaznosti in notranjega nemira razvilo kot še nikoli. Družba brez Boga psihično izčrpava posameznika, saj v njej ni ničesar, kar bi človeku prišlo na pomoč ali mu služilo kot opora pred vprašanji, ki ga pritiskajo z vseh strani: Zakaj jaz? Zakaj sem se rodil, ko me nihče ni pričakoval? Kaj hočejo od mene? Kaj naj naredim s svojim življenjem, če sam odločam o njem? Bom kdaj enak drugim? Zakaj me prizadenejo bolezen, nesreča, samota? Zakaj naj bi živel, če bom izginil brez sledu, kot da sploh nisem živel? Ateist je obsojen, da živi sam, gol, v tesnobi. Gauchet svetuje: ?Vsak ateist naj si izdela zase svoje odgovore. Vsak naj organizira svoj beg npr. v psihozo, med zanesenostjo in depresijo, med paranoično gotovostjo, da si sam in središče, in shizofreničnim zanikanjem sebe kot sebe, med absolutno biti in biti-nič.? Med tem ne neha nihati. To je skeleča vsakdanja bolečina, ki je noben sakralni opij ne pusti pozabiti."Spremembe, napredek, kriza in zvestoba
- V spominu so mi besede, ki jih je zapisal vaš predhodnik, nadškof dr. Alojzij Šuštar: "V Kristusu se je naš Bog razodel kot Bog za Človeka, Bog s Človekom. Drugega in drugačnega Boga ni." Na svetu pa je toliko ločin, ki vsaka po svoje razlaga svojega Boga. Kaj menite o krizi krščanstva v sedanjem času in kako je s slovensko vernostjo?"V krizi je najprej evropska civilizacija. Pomislite, kako se je samo v 20. stoletju spremenilo naše življenje: kakšen tehnični napredek, možnost prehajanja iz kraja v kraj, s celine na celino; neverjeten razvoj komunikacij v zadnjih letih. S tem pa tudi spremembe na ravni misli in moralnih vrednot. Spremembe v pojmovanju spolnosti, družine, odnosa do življenja, odnosa do narave itd. Prešli smo iz statične v gibljivo civilizacijo. Čas je neverjetno pospešil svoj tek. V sto letih se je človekovo življenje spremenilo bolj kot prej v tisočletju. Spričo tega ni čudno, da je krščanstvo, ki je temelj evropske civilizacije, sámo v krizi. To je posebno opazno v zahodni Evropi. Če pogledamo na splošno, je vera danes gotovo na hudi preizkušnji zaradi sekularizacije, to je povsem profanega pojmovanja življenja in sveta, zaradi ateizma, ki je bil še pred desetimi leti v polnem zamahu, zaradi praktičnega materializma, ki mu mnogi podlegajo. Vendar je treba hkrati poudariti, da se povsod, tudi v najbolj sekulariziranih družbah, pojavlja novo iskanje duhovnosti, duhovnih vrednot, iskanje smisla življenja.
Prehodno obdobje
<%I>Kot kristjan, ki gleda na zgodovino v luči vere, sodim, da je to prehodna doba, ki ni naklonjena religiji, tej pa bo sledila druga, ki bo za duhovnost bolj dojemljiva od naše. Francoski pisatelj André Malraux, sicer agnostik, je celo napovedal: ?Enaindvajseto stoletje bo religiozno ali pa ga ne bo.? <%I> Glede slovenske vernosti bi lahko navedel številke: 82% Slovencev je krščenih v katoliški Cerkvi, 72% se jih je leta ?91 opredelilo za katoličane, 67% porok je cerkvenih, 20% Slovencev je vsako nedeljo pri maši, neprimerno več za velike praznike, kot so božič, velika noč ali razne druge slovesnosti. Številke seveda niso vse, nekaj pa le povedo. Iz svoje osebne izkušnje lahko rečem, da v Sloveniji srečujem veliko vernikov, pred katerimi bi se moral prikloniti v znak spoštovanja. Čudoviti verniki! Kakšna vera, kakšna zvestoba, kakšna zavzetost za Cerkev! Seveda vidim tudi mlačne in zadržane vernike, ki pridejo v cerkev verjetno bolj poredko, a ki so vseeno povezani s Cerkvijo. Veliko je tudi takih, ki jih sploh ne vidim. Kako je z njihovo vero, bi težko sodil. Vem, da na lestvici priljubljenosti, ki nam jo podajajo razne ankete, Cerkev ne kotira prav dobro. A zakaj potem ljudje še vedno prinašajo h krstu svoje otroke in jih pošiljajo k verouku? Zakaj hodijo na romanja? V skušnjavi sem, da bi se ob teh anketah spet vprašal o naših medijih, ki razširjajo to negativno podobo Cerkve, potem pa se hinavsko čudijo, kako da je Cerkev tako nizko na njihovih lestvicah priljubljenosti. Dobili so to, kar so ljudem vbijali v glavo, zato naj se ne čudijo. Dejstvo je, da obstaja razhajanje med tem, kar ljudje delajo, kako dejansko sodelujejo s Cerkvijo, in med tem, kar o njej izjavljajo. Eno je realno življenje, druga pa poklon medijem. Kako se to imenuje? Vprašajte Cankarja."Vsakega življenja je škoda
<%I>- Vaši javni nastopi in vaše pridige so sprožili v slovenski javnosti tudi veliko polemik in med nekaterimi intelektualci tudi vrsto negodovanj, posebno o vašem odnosu do splava in sprave, nad katero je še vedno senca nerešljive travme zgodovine. Tu pa je še več odprtih vprašanj med Cerkvijo in državo. Kako gledate na slovenske politike in politiko v luči zadnje sinode, ki naj bi sekularizirala te odnose in jih napravila bolj prožne in sproščene. <%I>"Nič hudega ni, če se v javnosti sprožijo debate in polemike o Cerkvi ali ob kakšni izjavi, moji ali koga drugega. Dosti slabše bi bilo, ko se za Cerkev sploh ne bi zanimali. Pri nas očitno se.Vaše vprašanje pa moram malo razčleniti, ker načenjate več problemov. Glede splava: čudim se, da se je ob moji izjavi proti splavu vnela taka polemika. Mar ni noben škof in noben duhovnik v Sloveniji pred menoj povedal, da je splav nemoralno dejanje, da se ga ne da braniti ne s krščanskega ne s splošno človeškega vidika? Kakor koli. Moja dolžnost kot pastirja je, da to jasno povem vernikom. In od tega ne mislim odstopiti. Sicer sem pa tudi kot Slovenec, ki čuti odgovornost do svojega naroda, upravičen, da dvignem glas proti uničevanju nedolžnih človeških bitij, slovenskih otrok. Če bomo tako neodgovorno ravnali s človeškimi življenji - pri naših borih dveh milijonih -, si lahko kar kmalu naročimo nagrobnik, kjer bomo lahko s precejšnjo gotovostjo zapisali datum smrti slovenskega naroda. Meni pri tem ni vseeno. In to tudi povem. Žal mi pa je, da si nobeden od naših politikov, ne levih ne desnih, ki so odgovorni za usodo naroda, ne upa jasno spregovoriti o tem. Zanimajo jih zgolj volilni izidi. K sreči jaz ne kandidiram in lahko govorim svobodno. Glede odprtih vprašanj med Cerkvijo in državo: zavzemam se za rešitev treh ali štirih vprašanj, ki jih moramo rešiti, da bomo normalna država, kjer bo Cerkev - brez privilegijev - lahko opravljala svoje poslanstvo. Rešitve, ki jih predlagam, niso nobena katastrofa za Slovenijo, kot to skušajo prikazati razni časnikarji. Ko bodo ti problemi rešeni, o njih ne bom več govoril in vesel bom, da se bom lahko posvetil izključno svojemu duhovnemu poslanstvu. Dokler pa tega ni, sem pač primoran opozarjati na te probleme. Vse bi se zlahka rešilo. Potrebna sta samo dobra volja in izhod iz oklepa marksistične ideologije, česar pa mnogi naši politiki, žal, ne zmorejo. Ko bi to zmogli, bi bilo naše politično življenje manj napeto, bolj sproščeno, kot je to zastrupljeno ozračje, ki v njem že predolgo živimo. Zakaj si tega ne privoščimo?"
