Res je, že konec 90. let je denimo izšla pomembna antologija Čas kratke zgodbe , ki jo je uredil Tomo Virk; v njej si je kot glavno merilo izbora vzel žanrsko pripadnost in tako so bili v knjigi zajeti avtorji kratkih zgodb vse od konca 70. let pa do predstavnikov mlajše generacije, piscev s sredine 90. let. Sam sem pri izbiri uporabil nekoliko drugačna merila. Prvi je bil generacijski: v izbor sem vključil le besedila avtorjev, rojenih okrog leta 1960 ali pozneje. Drugi je bil historični oziroma časovni: v zbirko sem uvrstil le zgodbe, ki so nastale po letu 1990, saj menim, da je bila proza iz tega obdobja drugačna kot v 80. letih. Tretji pa je bil bolj subjektiven in je meril na slog izbranih zgodb, ki sem ga označil kot "neorealizem".
Če prav razumem, ste se torej odločili za nekakšno "slogovno" enotnost. Zakaj?
Predvsem zato, ker se mi zdi, da sta generacijski in časovni okvir vendarle nekoliko preveč formalna in da ima antologija te vrste - sploh če vsebuje novejša besedila - smisel predvsem tedaj, ko poskuša orisati tudi neko posebnost ali značilnost, pa čeprav gre, kakor recimo v tem primeru, zgolj za nekakšno slogovno usmeritev, ki sem jo občutil kot neke vrste najmanjši skupni imenovalec. Tako nisem vključil v izbor tistih avtorjev, ki sicer sodijo v omenjeno generacijo - recimo Dušan Šarotar, Feri Lainšček ali Nina Kokelj - a pišejo na drugačen način. Tudi sicer sem se zavestno odločil za manjše število piscev, od katerih je vsak zastopan z več zgodbami, ne pa za recimo bolj enciklopedičen pristop, pri katerem bi v antologijo uvrstil po eno besedilo vsakogar, ki je v tem času pisal kratko prozo. Tej odločitvi utegne marsikdo oporekati, menim pa, da mora tisti, ki sestavlja takšno antologijo, vzeti nase tudi tveganje, da bo koga pustil ob strani. Navsezadnje mora biti taka zbirka vendarle tudi neke vrste provokacija, pa četudi s tem, da je v njej kaj izpuščeno.
Pri izdajah v tujini je vselej pomembno, kaj si želi založba, in zato se je treba pri oblikovanju antologij te vrste vedno tudi malo prilagoditi. Izid take knjige v Sloveniji pa seveda nikoli ne more biti izključno informativnega pomena, ampak obenem pomeni tudi poseg v tukajšnjo literarno, kulturno in estetsko realnost. In zato antologija kot taka tudi ne more biti povsem nevtralna, četudi skuša na videz slediti načelu neke pluralnosti poetik. Zato sem se pač odločil, da se izognem taki navidezni nevtralnosti in s tem tudi dopustim možnost polemike. Bolj od tega, da bi dajal vtis deklarativne odprtosti in dobrih namenov, sem si želel, da bi se o tej mlajši pisavi iz 90. let odprla neka diskusija, ki je bila v manjši meri sicer že navzoča ob izidih nekaterih knjig, vendar pa vseeno še ni prišlo do širše razprave o fenomenu proze, ki se znova obrača k vsakdanjemu življenju in jo obenem zaznamuje tipanje za neko avtentičnostjo znotraj sodobne družbe.
In to je tisto, kar imenujete neorealizem?
Tako nekako. Na slovensko "tranzicijsko" prozo se je namreč doslej gledalo predvsem skozi postmodernistična očala - sam pa kljub temu, da avtorji pišejo na zelo različne načine, vseeno mislim, da je mogoče v številnih delih prepoznati neki močan, izrazit tok, ki sicer ni nujno edini ali najpomembnejši, vendar si zasluži refleksijo. Poimenoval sem ga neorealizem, drugi bi ga morda označili kot urbano prozo ali kako drugače. Saj ime navsezadnje niti ni pomembno - glavno je, da začnemo o tem toku razmišljati in ga obravnavati kot resno literaturo, ne pa kot pisanje nekakšnih mladih zafrkantov, ki ustvarjajo neke naivne zgodbice, ki nimajo zveze z visokim modernizmom ali prenikavostjo postmodernizma. In ta antologija je morda lahko povod za tako refleksijo.
Strinjam se. Menim, da gre za nadaljevanje razvojne črte, ki je prek postmodernizma najprej privedla do skrajnega dvoma o kakršni koli povezanosti umetnosti in dejanskega življenja do nekakšnega občutka vsesplošne iluzornosti; obenem pa se v tej družbi spektakla, simulacij in številnih senzacij, ki obdajajo človeka, vse bolj pojavlja težnja po nečem pristnem - karkoli bi že to danes pomenilo - ki se lahko odraža na zelo različne načine, tudi denimo kot rezanje lastnega telesa v določenih oblikah performativne umetnosti. Skratka, pod plastmi nekih prividov in polikanih sporočil se znova poskuša odkrivati neko jedro resničnosti - pa čeprav ta pristnost verjetno nikoli več ne bo "romantično" neomadeževana. In prav zaradi sprijetosti pristnega in ponarejenega je tipanje za resničnostjo, odzivanje na lastni obstoj znotraj simuliranega okolja, kot ga je mogoče zaznavati v besedilih mlajše generacije piscev, tako zanimivo. To so zgodbe, postavljene v razsrediščeni svet, ki se vračajo h krhkemu posamezniku in njegovemu trudu, da bi znotraj tega razpršenega prostora ohranil svoj lasten avtonomni status, ne da bi pri tem hkrati sledil občutku kake višje poklicanosti; in prav zato, ker v teh zgodbah ne gre za velike metafore, ampak za vrnitev h konkretnemu človeku, se morda zdijo preproste, prizemljene, včasih celo banalne, toda sam mislim, da ta proza ravno s tem tudi odseva današnji čas - kolikor ostaja na ravni opisovanja sveta in se ne trudi, da bi ta svet naredila za "nekaj drugega", ga morda celo najbolj ustrezno reflektira. Mitja Čander <%I> : S svojim izborom sem si želel spodbuditi tudi razpravo o določenem toku znotraj sodobne slovenske literature. <%I> Foto: Matej Povše
