Denis Škofič se je leta 2013 s prvencem Sprehajalec ptic na slovenski literarni sceni pojavil kot svojevrsten in avtentičen glas, kot nekaj povsem novega. Kritiki so ga označili kot panonskega pesnika murskih mrtvic in severovzhodne ravnine. V njegovih pesmih mrgoli literarnih in zunajliterarnih referenc, poleg tega pa v pesmih najdemo neštete opise narave, živali ter spretno vpletanje mitoloških zgodb. »Vse tri moje zbirke so prežete s podobami mojega rodnega kraja oziroma prekmursko motiviko in tematiko. Vendar je ta najbolj prišla do izraza prav v Tuskulumu, še posebej zaradi rabe prekmurskega narečja v posameznih pesmih. Vendar je to samo ena plast zbirke, namreč v njej se v enaki meri in na isti ravni prepletajo motivi iz številnih mitologij, verovanj, običajev, literarnih, filmskih, slikarskih in glasbenih del, zgodovine, spominskih drobcev, miselnih konceptov, predstav itd.,« pove Škofič. Zbirko je poimenoval Tuskulum, saj meni, da prav ta beseda najbolj izraža idejo zbirke, »mirno in udobno zavetje civilizacije ali družbe, ki smo jo izoblikovali predvsem od antike naprej, od koder izvira tudi sam izraz. Vendar se nam samo zdi, da je vse mirno in udobno, v resnici je ravno obratno, kot je vidno tudi v zbirki,« pojasni.
Premišljen navdih
Strokovna žirija je v utemeljitvi še posebej izpostavila Škofičevo samosvojost pesniškega ustvarjanja, sam pa pojasnjuje: »Ko sem kot študent začel pisati poezijo, nisem nikoli razmišljal o tem, na kakšen način bom pisal, ali bo moj glas izviren ali ne, kakšna bo 'tesnoba vplivanja', ampak sem se preprosto prepustil temam, motivom in svojemu načinu razmišljanja, ki se je spontano izrazilo v pesmi v prozi.« Dodaja, da je slog njegovega pisanja nekakšen oksimoron, saj gre za premišljen navdih. In kaj mu pomeni prekmurska ravnina, ki je ena izmed pomembnih tem tokratne zbirke? »Dokler sem živel v Prekmurju, nisem opazil prostranosti ravnine, ki kot da nima meja. Ko se zdaj vsake toliko časa iz Novega mesta, kamor sem se zaradi službe preselil pred tremi leti, vračam k staršem na obisk, me ta prostranost zmeraj znova preseneti. Zdi se, kot da se svet naenkrat odpre in razširi in ceste podaljšajo do brezkrajnosti. Spomnim se, da mi je nekoč kar nekaj ljudi, ki so prihajali z drugih koncev Slovenije k meni na obisk, reklo, da jih ta ravninska prostranost plaši in navdaja s strahom ter da zdaj razumejo, zakaj smo Prekmurci melanholični. Sam bi rekel, da je ravno nasprotno, da me navdaja z občutkom slutenih in neslutenih možnosti.«
