Italijanski organizatorji 107. kolesarske dirke po Italiji si zaslužijo posebne pohvale. Dolgo so morali iskati prostor na zemljevidu, da so našli 172 povsem ravninskih kilometrov. V kolesarstvu se velikokrat govori o ravninskih etapah, a te imajo večinoma na poti do cilja tudi vzpone tretje ali četrte kategorije. Danesj na 13. etapi Gira pa so se kolesarji vozili dobesedno po palačinki. Med krajema Riccione in Cento so morali premagati vsega 202 višinska metra, kar je etapo uvrstilo na osmo mesto po enostavnosti v zadnjih dvajsetih letih tritedenskih dirk. Gre za pravo specialiteto Gira, saj je bilo v tem obdobju kar petnajst najlažjih etap, ki niso bile kronometrske, na sporedu v Italiji. Najlažja med vsemi je bila leta 2016 dvanajsta etapa, ko so kolesarji v 182 kilometrih med krajema Noale in Bibione premagali le 122 višinskih metrov.
»Pričakujem še en miren dan v glavnini, nato pa se Giro začenja zares, saj sledijo resnično težki dnevi,« se je nezahtevnosti etape zavedal tudi vodilni kolesar na dirki Tadej Pogačar (UAE Emirates). »Ne bo šlo za povsem klasičen sprint, saj je vstop v zadnji kilometer zelo tehničen. Veliko 90-stopinjskih zavojev, zato bo pozicija v zadnjih petih kilometrih zelo pomembna v boju za zmago,« je dejal Luka Mezgec (Jayco-AlUla), ki mu v preteklih hitrih zaključkih ni uspelo pripeljati svojega kapetana Caleba Ewana v dober položaj. »Dolgo nisva tekmovala skupaj in vedno je potreben čas za uigravanje. Prepričan sem, da sva vse boljša,« je bil optimističen izkušeni Kranjčan.
Veter poskrbel za razburjenje
Čeprav je celotna karavana pričakovala ciljni sprint glavnine, se je ponovno pokazalo, da v kolesarstvu nič ni samoumevno ter da so tudi najbolj predvidljive etape zelo zanimive in prav nič dolgočasne. Veliko ravnine hkrati pomeni tudi več bočnega vetra ter nevarnosti za razpad glavnine na manjše skupine, tako imenovane ešalone. Z natanko to taktiko je na enem izmed polj, približno 50 kilometrov pred ciljem, poskusila ekipa Ineos Grenadiers. Z izjemnim pospeškom iz zavetrja so razbili glavnino. Tadej Pogačar in drugi favoriti za skupno zmago so bili pozorni in so ostali spredaj, se je pa v škripcih znašel Jonathan Milan (Lidl-Trek) v ciklamni majici najboljšega sprinterja.
Njegova ekipa se je mučila pol ure, da so ujeli priključek s prvim delom glavnine, nato pa je sledil težko pričakovan sprint vseh najboljših. Pred začetkom Gira se je pričakovalo, da bo boj za majico najhitrejšega sprinterja veliko bolj napet kot tisti za rožnato majico najboljšega generalno, a je 23-letni Milan pokazal surovo moč in še enkrat prepričljivo ugnal vse tekmece. Na celotnem Giru ga je v hitrem zaključku doslej uspelo premagati le Timu Merlierju v tretji etapi, ki tokrat ni bil med najboljšimi. »V nekem trenutku sem se nehote znašel na začelju glavnine in ravno takrat so nastali ešaloni. Vsa zahvala gre ekipi, ki se je na vso moč trudila, da me je pripeljala nazaj. Ciljno taktiko smo dobro poznali. Zadnji pomočnik je začel sprintati 400 metrov pred ciljem, nato pa sem le nadaljeval delo,« se je ekipi zahvalil Jonathan Milan, ki je na odlični poti, da v Rimu drugo leto zapored pozira z majico najboljšega sprinterja. Dvojica Mezgec-Ewan zopet ni našla prave kemije, saj Avstralec etape ni zaključil v najboljši deseterici.
Pogačar ima več priložnosti
Novi italijanski kolesarski heroj se je s tretjo etapno zmago na letošnji pentlji po italijanskem škornju izenačil s Tadejem Pogačarjem. Slovenski as ima do konca Gira več priložnosti, da postane kralj tudi po številu etapnih zmag. Prvi dve priložnosti sledita že jutri in pojutrišnjem, ko bo sprva na sporedu kronometer, nato pa še kraljevska etapa letošnje dirke. Pogačar, ki je prepričljivo dobil prvo vožnjo na čas, jutri ni favorit, saj se bodo kolesarji merili na 31-kilometrski ravninski uri resnice. Domačini pričakujejo novo zmago, tokrat Filippa Ganne. Bo pa imel 25-letnik priložnost, da prehiti Milana jutri, ko se bo etapa zaključila s ciljnim vzponom. Do konca Gira so še štiri gorske, ena hribovita in dve ravninski etapi.
