Ali je mogoče spregledati, da se je naša novodobna evforija smučarskih skokov začela pred skoraj tridesetimi leti, z letom 1996, ko je na slovensko skakalno nebo priletel kot meteorit, na katerega, kot se je zdelo, skakalna stroka ni bila pripravljena? Priskakal je namreč Primož Peterka. Še ne polnoletni Moravčan je bil serijski zmagovalec v sezonah 1996–1998. Spremljali smo njegove skoke, ki so bili videti lahkotni, kot da so »mala mal'ca«, postal je spodbuda za nadobudni skakalni podmladek. Neobremenjen, komaj polnoleten, je postal prvi Slovenec, ki je skočil čez magičnih 200 m in edini v slovenski skakalni zgodovini doslej, ki je dobil dva velika kristalna globusa. Po podatkih Wikipedije je dobitnik 15 zlatih medalj in in 34 osvojenih stopničk. Mar to ni prispevek, ki je vreden poudarka, ne samo omembe, saj pred tem nismo imeli skakalca njegovega formata?

Za osvežitev spomina sem si pogledala posnetek skokov leta 1997 ob 50-letnici Planice, ko je dobil prvi kristalni globus. V Planici ga je pričakala nepregledna množica ljudi – zdelo se je, da se je novorojena Slovenija poenotila v »navijanju« ob njegovih skokih. Kako bi lahko pozabili takratno fantastično planiško vzdušje, ko se nam je zdelo, da nas je Primož nekako »združil«? Kako to, da ima naš zgodovinski spomin luknje prav tam, kjer jih ne bi pričakovali?

Kot je nekajkrat Peterka sam povedal, vsem pastem, ki mu jih je prinesel status zmagovalca, ni bil kos. Vendar ne glede na vse ostaja uspešen pisec začetka zgodovine »slovenskih« skokov, ki je takrat nepozabno združil mlado Slovenijo. Nanj smo lahko še kako ponosni in si zasluži primeren prostor v našem zgodovinskem spominu.

Irena Žaucer, Ljubljana