Ali so naše izkušnje tiste, zaradi katerih povezujemo sveže zelenilo s sočnostjo, z rastlinskimi sokovi? Morda bi bilo drugače, če bi bil klorofil vijoličast. Pustimo estetiko, saj je tudi ta posledica tega, da smo navajeni na zeleno okolje, če bi bilo vijoličasto, na zeleno niti pomislili ne bi. Tudi izraza, kot je »zeleni prehod«, ne bi poznali, saj bi bil to »vijoličasti prehod«. Tudi če za praznike ne bomo mogli izpolniti vseh svojih načrtov in želja prav zaradi vremena, jih bomo pa morda kasneje toliko lažje in lahko toliko več. Sicer pa najbrž vse bolj spoznavamo, da pri vremenu niso najpomembnejše naše želje, ampak to, da vreme omogoča, da vse v naravi deluje čim bolj optimalno. Dolga obdobja »lepega« vremena nam prinašajo sušo, daljša in prezgodnja obdobja pretoplega vremena nam sicer prihranijo nekaj kurjave, a potem ob pomladanskih pozebah drago plačujemo sadje in še kaj drugega. In če smo vsaj malo empatični, najbrž sočustvujemo s pridelovalci sadja, ki že nekaj let niso imeli normalne letine in vsakič že na začetku leta trepetajo, kako bo do jeseni – če že aprila ne »oberejo« svoje letine.
Pa saj vas čisto razumem. Tudi meni godi, kadar lahko skočim na kolo ali peš na bližnji ali ne tako bližnji hrib, takrat, ko imam pač čas, ker imamo dolgo obdobje sončnega vremena, kadar so poti in potke lepe in suhe, čeprav na dnu srca vem, da to ni najbolje, da se bodo posledice prej ali slej pokazale. Toda ali naj si grenim vsakdan? Saj na vreme ne morem vplivati. Nekje sem slišal, da naj bi bila življenjska modrost, da naj skušamo sprejeti stvari, se z njimi sprijazniti, če nanje ne moremo vplivati, in se ukvarjati s tistimi, ki so od nas odvisne. Sprejeti stvari, na katere nimamo vpliva – sliši se logično, kajne? Ampak zakaj je to tako težko? Najbrž je res težko skomigniti z rameni, ko ti voda odnese hišo – na to res ne moremo vplivati. Ampak zakaj bi bili slabe volje, če dežuje, ko smo prosti in imamo čas zase?
