Alelujo so še v polpretekli zgodovini pripravljali za sobotno opoldne ali za nedeljo dopoldne, preden so se družine lotile dobrot z bogato obložene mize. Obstaja sicer več različic, ki so bile prilagojene lokalnim posebnostim in sestavinam. Na Gorenjskem so ji na primer dodali kašo, v Prlekiji so jo zabelili z ocvirki, ponekod je bila bolj ali manj gosta, saj so jo ponekod gostili z ajdovo ali kakšno drugo moko, drugod pa je bila bolj redka. Obstajala je tudi sladka različica aleluje, saj so osnovni juhi dodali sladkor in jo postregli z jabolčno čežano. Ne glede na to, kako so jo pripravljali, je imela simbolni pomen skromnosti in preživetja, po drugi strani pa je odlično vplivala na želodec, ki se je moral spopasti s preobiljem velikonočnih dobrot. Skupno vsem različicam je to, da so jo pripravljali iz tekočine, v kateri se je kuhala gnjat, v katero so vkuhali posušene olupke repe. Samo ime aleluja, ki se uporablja kot izraz hvaležnosti bogu, naj bi dobila po ljudskem izročilu, ki ga je leta 1850 zapisal pisatelj in zgodovinar Janez Trdina v zgodovinski noveli Arov in Zman: »Od Turkov obleganim kristjanom je zmanjkal živež. Ko sta dva hlapca kuhala na dvorišču svoj zadnji del všena, jima je padel z droga nad kotlom v lonec repni olupek in se prav dobro skuhal. Olupkov je bilo v gradu na pretek. S tem so se potem preživeli oni in tudi drugi ljudje, ki o veliki noči niso imeli več druge hrane. Rekli so jim zaradi tega aleluja, ki pride še sedaj pri vsakem kmečkem gospodarju na Kranjskem o veliki noči za mizo.«
Manj je razširjena razlaga, ki jo je v knjigi Praznično leto Slovencev omenil eden izmed največjih zapisovalcev slovenske kulturne dediščine Vilko Novak, in sicer, da v Šaleški dolini denimo repni olupki pomenijo vezi, s katerimi so zvezali Jezusa Kristusa. Alelujo pa si na Dolenjskem razlagajo tudi s pripovedko, da je bila že davno nekoč nekje na Gorjancih Kukova gora, pod katero je bilo veliko jezero in da se ne bi razlilo, so se ljudje v okolici zaobljubili, da bodo na vsako veliko nedeljo zjutraj najprej jedli alelujo ali repne olupke. Aleluja še danes velja za izključno hrano siromakov, ponekod naj bi jo jedli tam nekje do leta 1900, danes pa jo v marsikaterem slovenskem gospodinjstvu, pa tudi v kakšni domači gostilni, pripravljajo v bolj ali manj spremenjeni obliki in seveda prilagojeno današnjim prehranskim navadam. Je pa zanimiva tudi s tega vidika, da je niso, kot trdijo raziskovalci naše preteklosti in dediščine, kuhali prav nikjer v Evropi, razen v slovenskih deželah.
