V Sloveniji se v osemurni delovnik všteva tudi polurni odmor za malico, kar pomeni, da pri nas nimamo osemurnega delovnika, temveč dejansko (efektivno) sedem in pol urni delovnik (37,5 ur na teden). Če bi se slovenski zdravniki radi umestili v evropske normative delovnega časa, bi njihova zahteva morala biti tudi v skladu z evropskimi direktivami, to je osemurni efektivni delovnik. Slovenija pa ima tak način obračunavanja delovnega časa še iz obdobja osovraženega socializma, ko sicer tudi ni bilo čakalnih vrst. Pozivam zdravnike, da popravijo svojo zahtevo delovnega časa na 42,5 plus 8 ur, kar je v primerljivo z evropsko direktivo efektivnega delovnega časa 40 + 8 ur.
Druga zadeva, ki tudi vpliva na delovni čas, pa so dopusti, ki so v zdravniškem cehu daleč nad povprečjem drugih zaposlenih v Sloveniji in tudi v EU. Nekateri zdravniki naj bi imeli celo več kot šestdeset dni dopusta, kar efektivno pomeni odsotnost tri mesece na leto. Takšni dopusti so posledica predhodnih stavkovnih zahtev, ko so se jim takratne vlade, razen Janševe, uklonile. »Gre za pridobljene pravice, ki so zabetonirane, ne glede na evropske standarde in normative.« Tako si pač Fides to predstavlja.
Seveda ima večina zdravnikov krajše dopuste kot šestdeset dni, vendar je znano, da v povprečju uživajo več dni na morju kot navadni delavci v gospodarstvu in tudi zaposleni v javnem sektorju. Sedaj pa navajam zgolj hipotetični izračun efektivnega delovnega časa, ker uradnih statistik ni na razpolago. Če slovenske zdravniške dopuste prevedemo na evropske zdravniške standarde (Nemčija, Avstrija), bi to pomenilo približno deset dni krajši dopust za povprečnega zdravnika. Tako bi samo pri dopustih za vseh osem tisoč slovenskih zdravnikov dobili dodatnih 80.000 delovnih dni. Če pa k temu dodamo še dve uri in pol za malico na teden, dobimo še naslednjih 100.000 delovnih dni (100 delovnih ur na zdravnika na leto krat 8000 zdravnikov), Skupaj s temi uskladitvami (dopust plus malica) tako dobimo za osem tisoč zdravnikov dodatnih 180.000 delovnih dni, kar ob upoštevanju evropskega delovnega časa 1600 ur na leto, prinese dodatnih več kot 100 zdravnikov v slovenskem zdravstvu, kar pa ni zanemarljivo. Če teh dodatnih 100 zdravnikov prevedemo samo na družinske zdravnike, ki imajo približni normativ 1600 pacientov, pomeni, da bi oni lahko pokrili kar vseh 160.000 pacientov, ki danes nimajo osebnega zdravnika. Seveda pa se v praksi zdravniške specializacije porazdelijo drugače.
Zavedam se, da so zgornji izračuni zgolj hipotetični, vendar nam kljub vsemu lahko dajo neko izhodišče pri primerjavah slovenskega zdravništva s pogoji dela zdravnikov v nam ljubih deželah, Avstriji in Nemčiji ter celotni EU. Sto tako na novo pridobljenih zdravnikov samo zaradi uskladitve delovnega časa z EU normativi ni zanemarljivo. Tudi standardi in količine dela, ki si jih naši zdravniki predpisujejo kar sami, so unikum v Evropi in svetu. Poleg tega bi morali pri izračunu primerljivih plač upoštevati tudi BDP Slovenije v primerjavi z drugimi državami.
Spoštovani Fides, postavite se na realna tla in se primerjajte z drugimi sistemi v EU po vseh kriterijih in ne samo tistih, ki vam trenutno ustrezajo.
Gorazd Cuznar, Črnomelj
