Kaj je to idealen DOM? Je to srečna družina, je to spoštovanje med stanovalci, je to marmorni mavzolej, ali hiša iz slame in naravnih materialov? Kot arhitekt se vseskozi trudim, da projektiram »dom« kot sveto mesto. Pa ne samo dom, tudi vse prostore in zgradbe, ki se jih dotaknem, ustvarjam tako, da dobijo vsebino po kulturni strani, po materialni prisegam na naravne materiale in baje sem eden izmed prvih, ki je v mesto postavil družinsko hišo, ki je imela pretežno leseno strukturo, videti pa je bila kot klasično, betonsko grajena.
Če bi imeli možnost bi stanovanje opremili z umetninami svetovno priznanih umetnikov ali z izdelki domače obrti, slikami vaših otrok, ročno narejenimi izdelki lokalnih ustvarjalcev?
Prisegam na lokalno, našo identiteto. Moj projekt za EXPO paviljon v Dubaju krasi prav to. Moje korenine, les, naravni materiali, ki zagotavljajo najvišjo kakovost bivanja v okolju, ki ga mi ne poznamo. In ja – obožujem umetnost, glasbo, slikarstvo in kdo drug lahko podpre nas umetnike, če ne mi arhitekti in jih približa publiki.
Ali vaše trenutno delo/zaposlitev odraža tudi vašo izobrazbo, ali ste se lotili povsem drugega področja? Če bi izbirali kariero danes, bi izbrali isto pot?
Po duši in 'profesiji' sem kreator, sem odprt, sem »obrtnik«, sem sam svoj. Sem inženir arhitekture, sem oblikovalec, sem predavatelj in ja, delam točno to, kar sem sanjal, da bom. In vseskozi verjel, da bom ustvarjal, tako doma kot v tujini. Danes so moji projekti od Dubaja do Savdske Arabije, Evrope, pa vse do srednje Amerike in Karibov, kjer prav zdaj projektiramo in ustvarjamo najlepši resort z dušo in slovenskim dotikom.
Ste bolj urbani človek ali ljubitelj podeželja in narave? Kaj so plusi enega in drugega?
Če priznam, lahko povzamem besede najstarejšega prijatelja »Ti si fin človek«, a to ne pomeni, da ne obožujem podeželja. Zelo ljubim naravo, mir, preko športa še toliko bolj, a imam rad, da je tam čisto, urejeno …, ja fino.
Znate razmejiti službo od zasebnosti? Kako preživljate svoj prosti čas?
Ne. Mi kreativci smo na srečo, ali žal, okuženi s tem, da vseskozi ustvarjamo in gradimo. V glavi, v srcu, na tablicah ali skicah papirja. Vseskozi. Ljubim to, da se zbudim in sem vzhičen. Ljubim adrenalin, ljubim lepo. Predvsem sem pa srečen, ko so moji naročniki srečni in uživajo v naših zgodbah.
Kaj konkretno se vam zdi trenutno problem svetovnih razsežnosti?
Grabežljivost, nadutost, vzvišenost. To so rak rane naše dobe. In žal imamo v Sloveniji s tem hitrim prehodom iz skupnosti narodov v »samosvojost« še veliko večje težave kot drugi narodi. Ljudje se rodimo nepokvarjeni, čisti, kot unikumi. Če bi lahko, bi si želel, da tako tudi hodimo po tem lepem planetu.
Kako bi ocenili odnose med moškimi in ženskami danes? Je delitev družbenih vlog še tradicionalna ali se je pod vplivom sodobnih razmislekov spremenila?
Poskušam imeti svojo identiteto. Biti moški. Ne razmišljam o vlogi prej in potem, dejstvo pa je, da so »mlajši« moški danes zelo medli. Ne vem, ali so krive za to razvade, »mame«; verjamem, da sta družba in tehnologija močno pripomogli, da se je druženje zmanjšalo, da so se pogovori, navihanost izgubili. To je seveda od posameznika do posameznika drugače, a verjamem, da bo narava našla svojo pot in uredila tako, da bo prav.
Se je odnos človeka do hišnih ljubljenčkov v zadnjih let na splošno spremenil oziroma ali vam družbo dela kakšna živalska duša?
Vsekakor. Ko sem bil mlajši, smo imeli psa, mačke, ki so bili zunaj, bili čuvaji. Danes imamo vsi svoje ljubljenčke pod »odejo«. Pri nas doma je čudovita »zverina«, arabska hrtinja, ki je res del družine in poleg vsega še zelo lepo spada v interier. *
