V Grboslovnem in zastavoslovnem društvu Heraldica Slovenica smo z velikim ogorčenjem pospremili objavljene fotografije preboja, ob katerem so udeleženci prireditve slovesno mahali z zastavicami in uničenje grba naše države pospremili z aplavzom. Naše ogorčenje je bilo toliko večje, ker očitno nihče od predstavnikov države niti za trenutek ni pomislil, da bi bilo z navedenim ravnanjem karkoli narobe.
S takim dejanjem pa je bilo kršenih kar nekaj predpisov. Kot prvo je bil kršen 7. člen ZGZH, ki določa, da grba ni dovoljeno uporabljati, če je poškodovan ali po zunanjosti neprimeren za uporabo ter da ga ni dovoljeno uporabljati v nasprotju z javnim redom ali tako, da se krni ugled Republike Slovenije. Dodatno se je s tem dejanjem kršilo tudi 15. člen ZJRM-1, ki določa, da se kaznuje z denarno globo, kdor na javnem kraju namenoma poškoduje ali uniči grb Republike Slovenije. Žalostna podoba napol uničenega grba, pod katerim se je slikal predsednik vlade Republike Slovenije, je eklatanten dokaz o kršitvi obeh zgoraj navedenih pravil.
Vendar pa opozarjamo, da je zgornje početje, tudi če ne bi bilo nezakonito, tudi moralno povsem zavržno in sporno ter v nasprotju z mednarodno uveljavljenimi pravili o ravnanju z državnimi simboli. Četudi smo v društvu prav sami mnogokrat zelo glasni glede tega, da bi bile potrebne določene spremembe državnih simbolov, smo še bolj glasni glede tega, da si naši državni simboli (kakršnikoli že so) zaslužijo spoštovanje. V društvu se tako že od naše ustanovitve leta 1991 vsakodnevno srečujemo z napačno uporabo državnih simbolov. Zavedanje o pomembnosti spoštovanja do naših simbolov se sicer počasi izboljšuje, zaradi česar je še toliko bolj šokantno, da si je državni vrh privoščil takšen faux pás, ki ga resnično ne moremo označiti drugače, kot da gre za popolno neumnost, ki temelji na pomanjkanju občutka za osnovne civilizacijske norme ravnanja s pomembnimi državnimi simboli. Kaj so razmišljali snovalci ideje, ko so se odločili, da bi bilo nadvse primerno z bagrom uničiti državni grb, nam v društvu ni jasno. Ugotovitev, da sveto in občutek za sveto izginjata s tega sveta, ni nova. Res je, da se nikoli nismo zavzemali za to, da bi na državne simbole gledali kot na nedotakljive relikvije, vendar pa je popolna odsotnost vsakršnega spoštovanja, ki si ga ti simboli zaslužijo, naravnost neverjetna.
Toliko bolj pa bode to dejanje v oči, ker je bilo to simbolno dejanje skrunitve grba Republike Slovenije izvedeno ob svečanih in trenutku primernih besedah predsednika vlade, ki je ob tem dejanju povedal: »Preboj tako prve kot druge cevi je ne samo simbolično dejanje, je bistveno več. Gre za prebijanje verige, ene najdaljših verig v Evropi, gre za prebijanje tiste verige, ki je žal v preteklosti večkrat razdruževala tudi pripadnike slovenskega naroda.« Pisec besedila in govorec sta se torej zavedala simbolne teže trenutka in ga pravilno ubesedila. Piscu in govorcu glede zapisanih oziroma izrečenih besed nimamo očitati ničesar, lahko pa vsem prisotnim očitamo, da se niti eden od njih ni obregnil v to, da se z grbom enostavno ne ravna na tak način. Kaj so si ob pogledu na to samodestruktivno dejanje mislili tuji gostje, si ne upamo niti pomisliti. Kje so ob tem trenutku bili vsi, ki so zadolženi za protokol, lahko seveda samo ugibamo.
Če pa se po vsem prebranem še kdo sprašuje, zakaj bi si grb zaslužil spoštovanje, mu lahko to pojasnimo tako, kot to pojasnimo osnovnošolcem v 4. razredu, ko jim predstavljamo državne simbole. Državnih simbolov se ne uničuje in se z njimi ravna spoštljivo, zato ker predstavljajo nas same. Če jih torej uničujemo ali z njimi ravnamo grdo, je to enako, kot bi ravnali na ta isti način sami s seboj ali s svojimi prijatelji. Četrtošolci običajno to analogijo razumejo zelo dobro. Bo zmogla to v prihodnosti razumeti tudi naša oblast?
Anže Hobič, kancler Društva Heraldica Slovenica
Aleksander Hribovšek, predsednik Društva Heraldica Slovenica
