»Sam sem 99-odstotno prepričan, da bo šlo vse prav, tistega enega odstotka pa ne morem zagotoviti in zaradi njega je potrebnih toliko priprav in ukrepov. Če gre bomba v detonacijo, so posledice grozljive,« je po lanskoletni odstranitvi neeksplodirane letalske bombe na novogoriški železniški postaji pripovedoval pirotehnik Aljaž Leban. To nedeljo bo skupaj s trinajstimi kolegi iz slovenskih enot za varstvo pred neekspodiranimi ubojnimi sredstvi (NUS) in bombnimi tehniki specialne enote policije vajo ponovil, in to trikrat. Prikima, da je pri dveh 250-kilogramskih bombah tudi tokrat v igri tisti mali odstotek, pri 100-kilogramski, ki je v zelo slabem stanju in ima poškodovan vžigalnik, pa se možnosti, da ne bo šlo vse po idealnem načrtu, že bližajo 50 odstotkom.
Štejeta zanesljivost in odgovornost
Leban ima za sabo več kot 2000 intervencij odstranjevanja neeksplodiranih ubojnih sredstev, med njimi tudi medijsko odmevnih uničenj. Ni človek statistike, zato natančnih številk ne ve. Prav tako ne pusti, da pišemo o njem kot o junaku. »Resda onesposobim bombo, a sem le eden od mnogih, ki takšne zgodbe pripeljejo do srečnega konca,« vedno reče. Ekipa, ki skrbi, da bo v nedeljo vse potekalo prav, je res številčna, sam pa o svoji odgovornosti, ki jo nosi, največ pove, ko reče, da »to niso stvari, ki so bile narejene za praskanje po hrbtu, temveč za ubijanje ljudi.« Zanesljivost, odgovornost, umirjenost, sposobnost sprejemanja odločitev v kritičnih trenutkih in znanje so zanj zato glavne lastnosti, ki pirotehnika naredijo zanesljivega.
Začetek akcije bo v nedeljo zjutraj naznanil enominutni zavijajoči zvok sirene. Darko Zonjič, poveljnik državne enote za varstvo pred NUS, opiše optimalen scenarij: »Prva bo na vrsti bomba, ki smo jo našli nazadnje in je za nas tudi najbolj nevarna. Zakopali jo bomo v šest metrov globoko jamo, zasuli s peskom in razstrelili. Majhen pok, nič posebnega, po naših predvidevanjih bi lahko ob razstrelitvi material razneslo največ dvajset metrov naokrog. Nato sledi ameriška bomba številka dve, odvili ji bomo vžigalnik, in na to po istem postopku nadaljevali s prvo.« Prepričan je v ekipo in to, da so se na nedeljsko preizkušnjo dobro pripravili. Konec akcije bo naznanil trideset sekundni enolični zvok sirene, Novogoričani in Goričani se bodo po njem lahko vrnili domov.
Vsaka peta bomba zatajila
Na Goriškem skoraj nihče več ne verjame, da bo nedeljska evakuacija zadnja. Pirotehniki so doslej pregledali le manjši del območja, na katerega je bilo po podatkih direktorja Goriškega muzeja Vladimirja Peruničiča med drugo vojno v letih 1944 in 1945 odvrženih okrog 600 bomb. »Zagotovo niso vse eksplodirale, sicer bi tukaj nastal ogromen krater,« je prepričan. Zgodovinar Davor Kernel pa pojasnjuje, da je bilo območje novogoriške železniške postaje strateškega pomena in da so zavezniki so z bombardiranjem železniških tirov poskušali prekiniti povezave nemške vojske z zaledjem. »Tukaj je tekla pomembna logistična pot, ki so jim jo poskušali uničiti oziroma jim transport kar čim bolj onemogočiti,« poudarja. Tudi pirotehnik Leban se je dodobra poglobil v takratne vojaške dokumente in ugotovil, da je aprila 1945 je s Korzike samo v enem dnevu proti Gorici vzletelo 30 letal, eno se je vrnilo nazaj zaradi okvare, eno je odletelo nad Kobarid. »Nad Gorico je torej priletelo 28 letal, vsako je imelo po osem granat, kar pomeni, da so skupaj odvrgli okrog 160 bomb. Vemo, da jih je približno 20 odstotkov zatajilo, kar pomeni, da imamo samo od napada tega dne v okolici železniške postaje vsaj 20 neeksplodiranih letalskih bomb,« se pirotehnik zaveda, da z delom še zdaleč niso končali.
