Po medijih sem zbral nekaj mnenj, ki nam v zvezi s stavko zdravnikov lahko marsikaj pojasnijo.
Novinar Dela Markeš pravi, »da naj bi Fides imel za sabo le 11 odstotkov zdravništva«. Kaj pa v zvezi s tem pravi zakon o reprezentativnosti sindikatov v devetem členu? Sindikat delavcev posamezne panoge, dejavnosti in poklica je reprezentativen, če je vanj včlanjenih najmanj 15 odstotkov članov te skupine. Kako se torej pogajati z nekom, ki nima kvalifikacij, da se lahko pogaja? Vse ostalo je politični cirkus.
V Pismih bralcev Dnevnika je Irena Žagar navedla precej zanimivih argumentov proti upravičenosti zdravniške stavke. »Sedanja stavka ni organizirana zaradi bistvenega kršenja kolektivne pogodbe oziroma njenih določb, ki opredeljujejo pravice delavcev, temveč zaradi novih zahtev Fidesa, ki niso dogovorjene s kolektivno pogodbo. Govorimo o stavki zaradi uveljavljanja lastnih interesov in ne zaradi kršitve pravic.«
Sindikat Fides stalno navaja, da je pravica do stavke tudi ustavna pravica, kar je seveda res. Ne slišijo pa argumenta, da določena ustavna pravica ne more iti v škodo druge ustavne pravice, ki je nedvomno nad njihovo pravico do stavke. Pravica do zdravja je v vsakem primeru nad pravico do stavke, čeprav sta obe ustavno zagotovljeni. Kdo torej v tem primeru krši ustavo? Nedvomno je to Fides. Poleg tega pa grobo krši še vse moralne in človeške civilizacijske norme.
Fides krši tudi svoj 4. člen kodeksa zdravniške etike: »Zdravnik nikoli ne izkorišča pacienta za osebne koristi.« Da o Hipokratovi prisegi niti ne govorimo.
Na koncu se lahko vprašamo, ali so člani Fidesa res toliko zaslepljeni, da gredo čez vse pravne in moralne norme, tudi ljudje so se jim masovno odrekli. Ali jih je res samo denar tako zaslepil, v kolikor pa gre pri tem za politiko, pa to pomeni konflikt manjšine zdravnikov (11 %) s celotnim narodom. Če pa ta navedba ne drži, jih pozivam, naj končno razkrijejo število svojih članov, vendar brez upokojencev in mrtvih duš.
Ob vseh teh nespornih argumentih pa predsednik vlade ne zna povleči pravih potez, da ustavi to zdravniško kalvarijo. Danes lahko z gotovostjo trdimo, da je bil prejšnji minister za zdravje Bešič Loredan podtaknjen s strani interesnih lobijev. Glede ravnanja aktualne ministrice pa lahko prav tako z zaskrbljenostjo opazujemo njeno ravnanje ob zdravniški stavki. Kljub množici strokovnih argumentov in mednarodnih analiz in primerjav zdravniških plač lahko ugotovimo, da naši zdravniki glede na BDP Slovenije niso premalo plačani, temveč ravno nasprotno. Le določena nesorazmerja plač znotraj njihovega ceha je treba uskladiti in to vgraditi v plačni sistem javnega sektorja, kamor tudi spadajo, saj govorimo o javnem zdravstvu.
Gorazd Cuznar, Črnomelj
