Poslušam, kako je Golob nesposoben, koliko afer ima, da niso še nič naredili ... Ne vem, kaj naj si mislim. Gotovo je v interakciji več faktorjev: na prvi strani Golobov značaj, politična nespretnost in mnoge napake, nesposobnost (?), afere (ki so ali pa to niso), njegove ministrice pa ministri – dolgo časa je potreboval do ugotovitve, da nima najboljšega moštva – generalna sekretarka, svetovalci, koalicijski partnerji s svojimi problemi …; na drugi strani je zelo zahtevno obdobje zaradi dveh zaporednih naravnih katastrof (dobro jih je obvladal), grozljivih vojn ter njihovih posledic; na tretji strani pa veliki odpori: desnice, zdravnikov, sodnikov, Cerkve in ostalih, ki hočejo več privilegijev in se borijo proti vzpostavitvi bolj socialne države. Bi se kdo od obstoječih levo-sredinskih politikov pri vsem tem bolje znašel in odrezal kot Golob? Ne vem. Verjetno nihče ne morete vedeti.
Sprašujem se, ali imajo pri takem nezaupanju v vlado tudi mediji kakšne zasluge? Ali potencirajo afere, ki jih dan na dan vedno znova obravnavajo? Morda. In pravijo, da vlada nič ne dela, kar gotovo ni res. Res pa ne zna tako hvaliti svojih dosežkov ali »dosežkov«, kot sta jih NSi in SDS. Ali morda mediji s svojim kritiziranjem, včasih tudi s prehitrimi trditvami in z »vse vedenjem«, dodatno ustvarjajo slabo javno mnenje in slabo klimo? RTV se v času Janševe avtoritativne vlade skoraj ni upala pisniti – saj si jo je čisto podredil –, čeprav je bilo vse neprimerljivo slabše in hujše. Tudi njihove afere, da jih ne naštevam. Strinjam se, da novinarji morajo nadzorovati politike, zlasti vsakokratno vlado, in kazati na njihove napake, a upam si trditi, da trenutno ne ustvarjajo objektivne politične slike. Po mojem bi morali z vsaj polovično vnemo, kot se lotevajo koalicije, obravnavati tudi opozicijo. Vso njeno skorumpiranost, dvoličnost, sprenevedanje in kazanje s prstom v slogu Ujemite tatu! (Mislim na to veliko farso, ko najbolj skorumpirana stranka sklicuje sejo na temo korupcije, seveda pri drugih strankah, sam Janša pa sklicuje protest.) Tako pa se ustvarja vtis, da vedno več volilcev nagrajuje:
– nepoštenost: da je afere bolje pometati pod preprogo in jih zanikati;
– negospodarnost: da se zadolžuje državo v višave;
– razslojevanje: da se delijo sredstva zdravnikom, gospodarstvenikom in drugim bogatim;
– neoliberalizem: da se sprivatizira še zdravstvo, šolstvo in narava;
– širjenje sovraštva in podpiranje genocida: da je sovraštvo samo del svobode izražanja; da se našo mlačno zunanjo politiko spremeni v bolj gorečo, in sicer še v stokrat hujše klečeplazenje pred ZDA, EU in Natom in v podpiranje Izraelcev pri genocidu …
– tradicionalno družino: vračanje nekdanje vloge ženske, tudi zanikanje pravice do splava.
In tako naprej. Pa tako lepo državo imamo in tako velika so bila naša pričakovanja.
Polona Jamnik, Bled
