»O disko glasbi ni mogoče dosti teoretizirati, pa tudi estetike ni v njej. To je priložnost za tiste, ki želijo plesati in za konec tedna doživeti blago sprostitev ob prvobitnih ritmih in bleščečih lučeh. Ker zahteva fizične odzive, je disko manj škodljiv in družbeni narkotik kot televizija. Nikoli se tudi ni pretvarjal, da je kaj drugega ali kaj več kot to,« je v reviji Stop leta 1976 zapisal neznani avtor prispevka o disko glasbi, iz katerega je razmeroma jasno, kako so kritiki obravnavali žanr sredi 70. let.
A to je bil obenem čas, ko je prihajal Zdravko Čolić, ki bo kaj hitro zrasel v do danes največjega južnoslovanskega pop pevca brez konkurence. S Kornelijem Kovačem kot glavnim avtorjem in producentom je ob tistem času ustvarjal drugi album. Na prvem iz leta 1975 sta nanizala skladbe, ki so sodile še v popevkarsko izročilo, kot April u Beogradu, na njem pa ni slišati vplivov diska. Iz istega leta 1975 je na primer tudi prvi album Oliverja Dragojevića, na katerem je tudi Što učinila si ti, zanj nenavadna skladba, ki je na sledi soula ali morda celo diska.
Posledice tudi v undergroundu
A leta 1977 sta Čolić in Kovač udarila na polno najprej z malo ploščo Ti živiš u oblacima, zatem pa še z albumom Ako priđeš bliže. Z milijonom prodanih primerkov je ta album na lestvici najbolj komercialnih albumov bivše Jugoslavije na drugem mestu, za prvo veliko ploščo Lepe Brene iz leta 1984. Na plošči sta resda tudi baladi kot Zima s Kristinom in Zagrli me, vendar so nosilne predvsem energetsko producirane diskoidne uspešnice kot Pjevam danju, pjevam noću, Produži dalje, Glavo luda in Jedina. V njih je slišati vse izume diska: neprekinjene udarce bas bobna, disko godala, sintesajzerje, klavirje, perkusije, hard rock kitare, trobila kot tudi citre.
Slednje je odigral nihče drug kot Miha Dovžan, na plošči pa je sodeloval še en Slovenec, Čarli Novak na basu. Če še omenimo, da je akustične kitare odigral Bodo Kovačević iz Indexov, električne kitare pa Josip Boček, tedaj in nemara do danes prva kitarska ročica območja bivše Jugoslavije, je jasno, da se Kornelije Kovač kot v projektu glavni poveljujoči ni šalil. Spomniti se je treba tudi Lokic, plesne skupine, ki je spremljala Čolića, turneja Putujući zemljotres leta 1978 pa se je končala na beograjskem stadionu Marakana pred 70.000 ljudmi, s čimer je bil dosežen do tedaj največji preboj pop glasbe med najširše ljudske množice. Čolićeva ekipa je bila disku zvesta tudi na plošči Zbog tebe iz leta 1980, na kateri je Pusti, pusti modu, potem pa so se unesli.
Kljub kritikam, ki so disku kot plesni glasbi obče odrekale možnost mediacije k višjim intelektualnim dometom, je zapuščina diska vplivala tudi na underground, če se vanj da šteti Bobana Petrovića. Gre za Beograjčana, didžeja, lastnika disko klubov v 80. letih, ki mu pripada naziv kralja nočnega življenja in je kasneje obogatel prek trgovanja s kovinami ter postal del svetovnega jet-seta. Začel je leta 1978, deloval v funk skupini Zdravo, nato je leta 1981 (pri ZKP Ljubljana) izdal funk-soul-space disco album Žur. Malo remek delo in album, narejen brez kančka oportunosti, obenem pa glasba, zaradi katere se je vsaj del Beograda počutil močnejšega od New Yorka, Tokia in Pariza skupaj. Kot so krožile legende, so elitni osebki, ki so se popoldne domislili, da bi večerjali v Parizu, to res izvedli. A bolj kot Petrović je vsejugoslovansko zaslovel Oliver Mandić, ki je leta 1981 objavil prvi album Probaj me z uspešnicami kot Nije za nju. A to je nemara že preveč synth-pop.
Preberite tudi: Disko, 1.Vzpon in propad disko glasbe
In še: Disko, 2. Evropska glasba za Evropejce
Deviški pas nosila je za špas
Za najbolj tipično disko zasedbo nekdanje Jugoslavije vseeno velja sarajevska Mirzino jato, ki jo je po principu evropskih disko producentov sestavil Sead Lipovača, rock kitarist in vodja Divljih jagod. On je tudi avtor uspešnic kot Normalna stvar in Absolutno tvoj z velike plošče Šećer i med iz leta 1979, na kateri je moške vokale odpel Mirza Alijagić, kasneje član sarajevske opere, spremljevalne pa Zumreta Midžić in Gordana Ivandić, slednja tudi sestra Gorana Ivandića - Ipeta, bobnarja Bijelega dugmeta.
Strožje profilirane disko zasedbe od njih v Jugoslaviji ni bilo. V slovenskem prostoru bi se to dalo pripisati Mihi Kralju, skozi skladbe zasedbe Prah kot Halo Nataša ali Če hočeš vsem dobro s Slovenske popevke 1979, z Zemlja kliče SOS ali skladbo Nevesta v duetu z Milanom Petrovićem z nenadkriljivim verzom: »Deviški pas nosila je za špas.« Kralj je poskusil tudi kot partnerski udeleženec beograjskega dekliškega synth space disco projekta Cice Mace, a v synth popu so skupine kot Videosex hitro povedale več. Spomniti se je treba tudi skupine Selekcija in Hej, mala, hej, hočeš ljubezen v avtu, ki je doživela tudi nekaj priredb. A prva zvezda slovenskega diska, se zdi, je lahko samo Moni Kovačič. »Moni Kovačič ni imela pravega avtorja, ona in pa Alma Ekmečić, prav tako pevka z vsega eno pesmijo in pol, sta bili pa najbolj seksapilni ženski pojavi na estradi,« je na teh straneh leta 2013 pojasnjeval tiste čase in razmere Velibor Đarovski, najbolj razvpiti estradno-športni menedžer nekdanje Jugoslavije. Mimogrede, človek, ki mu je uspelo v nižji makedonski nogometni ligi sprejeti podkupnino od obeh ekip.
Moni Kovačič brez dvoma ni zgolj slovenska, ampak tudi jugoslovanska disko zvezda, k čemur je prispevalo razmerje s Slavišo Žungulom, nogometašem Hajduka, a njene najslajše stvaritve se zdijo skladbe, ki jih je odpela v slovenščini, kot Moja Mavrica in Ognjemet. Skladbi, ki sta diskoidni tako po producentskem principu, po katerem sta nastali, kot po zvoku. Avtor prve iz leta 1978 je Milan Ferlež, druge iz leta kasneje pa Mojmir Sepe. V njiju je vse, kar eurodisco potrebuje: duh kot tudi nekatere neposredne domislice skupine Abba, disko godala, trobila in pihala, debel bas boben, privlačna zračna melodija in priznana lepotica, ki jo zmore zapeti. Po konceptu Sergea Gainsbourga z Jane Birkin. In to bi lahko bila glavna slovenska disko dilema. Ognjemet ali Mavrica?
