Odgovor na to, zakaj velja ugotovitev iz uvoda, se morda skriva v podatku, da je na seznamu petnajstih komercialno najuspešnejših skladb zgodovine popularne glasbe na 13. mestu skladba Yes Sir, I Can Boogie španskega ženskega dua Baccara iz leta 1977. A Maria Mendiola in Mayte Mateos, ki sta duo Baccara sestavljali, v osnovi niti nista bili pevki, ampak plesalki iz turističnega zabavišča na Kanarskih otokih, medtem ko so vsi drugi z lestvice najuspešnejših glasbeniki. In zanimivo, tudi Baccara je produciral Nemec, Frank Dostal po imenu.
Čeravno izraz discotheque izhaja iz medvojnega Pariza, ko se je v tako poimenovanih prostorih zbirala pariška mladež kljubujoč nemški okupaciji, poslušal pa se je ameriški jazz, so zametki disko plesne glasbe in gibanja nastali tam, kjer je v tistih časih nastalo malodane vse. V New Yorku, kjer se je na valentinovo v soboto 14. februarja 1970 zgodila prva ilegalna hišna zabava, ki jo je v svojem stanovanju organiziral zaslužni DJ-pionir David Mancuso.
Naslovniki tudi plesalci
Na idejo je prišel po neljubih izkušnjah pretežno gejevske populacije v mestnih klubih, saj so bili nemalokrat tarča nadlegovanja. Na Mancusovih hišnih zabavah se ni prodajala pijača ali hrana, s čimer prireditve (sprva) niso zapadle pod zakon o prireditvah, se je pa pobirala vstopnina. To je sprožilo serijo odprtij podobnih prostorov, v katerih se je vrtela plesna glasba, kakršno so radijske postaje, ki so bile pretežno pop, rock ali rock'n'roll usmeritve, spregledale. Plesnost je bila v primerjavi z razmišljajočnostjo, v katero je rock glasba na prelomu 60. let v 70. nasploh zapadla, razumljena kot drugorazredna oblika človeškega bivanja. Disko je bil eskapizem v ritem, osvobojeno seksualnost in droge, s kokainom na čelu, ki je po prvi epidemiji v ZDA konec 19. stoletja spet začel prevladovati na trgu. Cocaine blues datira v leto 1922, skladbe kot Cocaine J. J. Cala oziroma Erica Claptona v sredino 70. let, leta 1975 pa je ameriškim carinikom uspela prva občejavno vznemirljiva zaplemba 600 kilogramov težke kolumbijske pošiljke, ki je dala misliti.
Newyorški plesni didžeji so iskali ritmično glasbo in posegali tja, kamor siceršnje lovke glasbene industrije niso. Vzorčen primer je skladba Mexican angleške zasedbe Babe Ruth iz leta 1972, ki jo je globalno povzdignila prav tedanja newyorška plesna scena, poudarjeno pa se je priljubila tudi na takrat prav tako nastajajoči hiphop sceni. Brskalo se je tudi po Afriki in Evropi. V standardni nabor hišnih zabav pri Mancusu, na katerih so okus izoblikovali kadri, ki so leta 1977 ustanovili tudi razvpiti klub Studio 54, spadata tudi Jungle Fever belgijske zasedbe The Chakachas iz leta 1971 in Soul Makossa, ki jo je leta 1972 posnel kamerunski saksofonist Manu Dibango in ki danes velja za največkrat semplano afriško skladbo.
Tudi glasbeniki in producenti so v studiih začeli snemati glasbo, katere prvi naslovniki niso bile radijske postaje, ampak didžeji. Ne zgolj poslušalci, ampak plesalci. Vzorčen primer je skladba Love to Love You Baby, ki jo je Donna Summer, Američanka, ki je v Nemčiji pela v nemški produkciji predstave Hair, leta 1974 posnela v Münchnu pod taktirko italijansko-tirolskega producenta Giorgia Moroderja. Gre za skladbo, ki je oba lansirala na vrh disko prestola; Summerjevo kot izvajalko, Moroderja pa kot producenta. Pri tem skladba v Evropi sprva niti ni bila posebej uspešna, jo je pa v ZDA slišal Neil Bogart, šef založbe Casablanca, znan tudi kot prireditelj najbolj razvpitih zabav v New Yorku. Potem ko je moral na eni od njih ves čas obračati ploščo z Love to Love You Baby, je poklical Moroderja in mu naročil 20-minutno verzijo. Na koncu je dobil 16 minut, v katerih zna stroka našteti 20 simuliranih ženskih orgazmov, skladba pa je postala radijski hit tako v ZDA kot Evropi.
Homofobni predsodki
Glasbeno se je disko razvil iz zapuščine ameriške soul in funk glasbe iz 60. let, prehod iz funka oziroma soula v disko pa predstavlja način bobnanja, imenovan »four on the floor«. Preprosto povedano to pomeni, da nožni bas boben udari vsako dobo, kar pri drugih načinih bobnanja ni nujno. Pri disko glasbi je. V drugo značilnost diska gre prišteti uporabo kombinacije zvoka trobil in godal. Čeravno so tudi to izumili soul producenti v 60. letih, dokončen in ultimativen primer so godala iz skladbe Papa Was A Rollin' Stone skupine Temptations iz leta 1972, je zvok godal postal zaščitni znak diska. Toliko bolj, ker je s pojavom sintesajzerja postalo ustvarjanje zvoka godal cenejše.
In še ena naprava se je začela uveljavljati, ritem mašina. Leta 1971 je skupina Sly And A Family Stone objavila skladbo Family Affair, prvo posneto na ritem mašino, ki je osvojila vrh ameriške lestvice. Bolj kot katera koli druga glasbena smer prej je disko povzel principe pocenitve, dehumanizacije in uvajanje elektronike.
Do konca 70. let je postal vseoznačujoč. Rock radijske postaje so menjale usmeritev. Tudi številni stari rockerji so poskusili vsaj z eno skladbo. Leta 1978 so trendu podlegli The Rolling Stones s skladbo Miss You, Rod Stewart pa z Da Ya Think I'm Sexy, leto za njimi je Paul McCartney izdal Good Night Tonight, istega leta pa so po njem posegli tudi Blondie, ki so v osnovi izhajali z newyorške protopunk scene. Tudi Bee Gees, ki so se skozi 60. leta uveljavili kot pop popevkarji z napevi kot Massachusetts, se svet danes spomni predvsem kot disko zasedbe, ki se je proslavila skozi film Saturday Night Fever oziroma istoimenski album.
Ta je bila kulminacija diska, obenem pa točka preloma, kajti konec 70. let je disko glasba vsaj v ZDA začela doživljati zaton. Mnogim je bila njena moč presedajoča, za čimer so nemalokrat stali homofobni predsodki. Julija 1979 se je na bejzbolskem stadionu v Chicagu zgodil Disco Demolition Night, množičen izgred, kamor so bejzbolski navijači na pobudo lokalnega, nad usodo rocka razočaranega radijskega didžeja prinesli disko plošče in jih razbijali. A kar se je v ZDA iztekalo, je v Evropi in po svetu pridobivalo obrate in priljubljenost. Bee Gees, John Travolta in Vročica sobotne so žanr razširili globalno.
