Primer, ki ga vsi poznate: 30 ali celo 40-letniki še vedno živijo pri starših. V to jih prisiljuje tudi ta sistem, ker jim onemogoča, da bi se osamosvojili (gledano predvsem z vidika denarja). Drugi primer je zdajšnja poplava stavk ali protestnih ustavitev dela. Gre za obnašanje nezrelega otroka, ki se v trgovini dere in cepeta, ker mu mati zaradi pomanjkanja denarja ne kupi igračke. Otrok se sčasoma socializira, današnji odrasli pa kar zatrjujejo, da bodo šli do konca (podobno ravna morilec: gre do konca). Vmesna stopnja je nesposobnost razumsko odložiti zadovoljitev motiva. Zadovoljitev mora biti takojšnja (kakor pri otroku). Otrok je lačen sedaj (čokolade), ne pa čez pol ure (ko bo kosilo). Sodniki in tožilci so lačni višjih plač sedaj, ne pa denimo čez pol leta, ko naj bi dogovorili s socialnimi parterji za poenoten plačni sistem v državi.
Na obsežne probleme pa naleti človek, ki želi razgaliti pokvarjenost sistema, kar ilustriramo s pregovorom, da psi lajajo, karavana gre pa dalje. Švarc-Pipanova se trudi ta lajež prinesti na videlo, v zavest ljudi, v predmet organov pregona (če so sploh še sposobni izvršiti svoje poslanstvo), pa jo z raznimi »vabami« (npr. bogovsko službo) skušajo premamiti, da bi odstopila takoj. Zato, da se bo vse morebitno zlodelo pometlo pod preprogo, da bo vse potihnilo in da bo karavana lahko šla mirno dalje kot doslej.
Na srečo obstajajo nekateri, označimo jih za žvižgače (nekateri jim rečejo, da so »špilferderberji«). Tem ljudem lastna vest in vrednostni sistem zrelega človeka ne dovolita, da bi bili tiho, da bi se mirno umaknili, da bi zatrli omenjeni lajež psov, ki bi razgalil pokvarjenost karavane. In so se pripravljeni tudi žrtvovati (žrtvovati svoj mir, položaj, ugled, mogoče celo življenje, saj jim karavana, prignana v kot, streže tudi po tem). Ker večinoma ostanejo sami in ker so tudi oni samo ljudje, se sčasoma utrudijo, obupajo, dovolj jim je, da jim vsepovsod mečejo polena pod noge – in utihnejo, se umaknejo. Rekoč, da proti vetru (karavani) pač ne moreš sam.
Ker pa živite v sistemu neoliberalizma, pogubnem za človečnost, niste sposobni gledati na stvari izven njega. Niste sposobni zaznati, da ta sistem povzroča propad (dekadenco) človeka kot bitja, njegovih človečanskih vrednot. Zato vzroke za dandanašnje negativne pojave iščete drugje oz. ste sposobni pogruntati vzrok samo površinsko, ne pa globlje. Da je namreč pravzrok ali temelj vseh negativnosti neoliberalizem, od njega vse izvira, vsaj posredno. Popravki v tem sistemu in klicanje k odgovornosti, pa razni popravki in dopolnitve zakonodaje, vse to so zgolj fasaderski popravki neoliberalizma. Enako tudi Gržanov hrematizem, pa nepregledna množica raznih zakonov, tudi s področij človekovih pravic in sorodnih področij, k temu pa tudi večina raznih odborov, komisij, agencij, uradov, skladov in podobnih proračunskih uporabnikov. Vse to je pač fasada, za katero pa se skriva zločesta stavba neoliberalizma.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
